Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 

Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 

Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.

Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.

 

 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.

V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 

ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 

Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.

 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 

da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.

Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.

 

 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 

burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 

kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode

 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.

V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 

Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 

Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 

pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 

Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 

V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.

 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 

Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 

Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.

Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 

ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.

Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.

Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.

V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 

vzpetino nad Starigradom.

Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.

Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 

ki je v zimskem času dolgo v senci.

 

V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.

Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________

 

 

Vinkuran in Kamenjak, Labin

 

Sončni dnevi ob Istrski obali so naju zvabili tudi na kratko seanso v vodo.

 Ugotavljala sva, da ima morje kakšnih 16 stopinj, tako "na uč". 

Najina naslednja postaja je bilo naselje Vinkuran pred Pulo.

 Znan je po starem rimskem kamnolomu; najstarejšem v Istri.

V tem kamnolomu so rezali kamnite bloke za gradnjo puljske arene in tu so pridobivali material za mnoge lepe antične kipe, reliefe in druge umetnine.

Čudila sva se kako natančno so izrezani skalni bloki.

Tudi v sedanjem času kamnolom ni ravno mrtev. 

Od leta 1995 so vsako leto organizirali kiparske delavnice. Tako je nastalo dosti novodobnih umetnin, 

ki jih budno oko lahko opazi v Puli in njeni bližnji okolici. 

Navpične stene pa so mestoma opremljene z oprimki in varovali, 

potegnjeno je tudi nekaj plezalnih smeri, zato to področje ne sameva pogosto.

Na najini poti po Istri sva se ustavila tudi na Kamenjaku, slikovitem rtu, 

ki na skrajnem jugu zaključuje Istro. Za vstop v ta nacionalni park je za avtomobile določena precej visoka pristojbina, medtem ko imajo pešci in kolesarji prost vstop.

Zelo primerna poteza upravljalcev, da se zmanjša ogroženost pestrega življenja v parku.

Izven turistične sezone pa je vstop prost za vse ...

... takrat tudi obiskovalcev skoraj ni, zlasti če brije močna burja kot je to bilo v teh dneh.

Tudi midva sva se peš odpravila na skrajni konec rta ...

... se spominjala svetilnika Porer, 

mimo katerega sva pogosto jadrala tudi v hudi burji ali deževnem jugu.

Ko se je dan nagnil proti dolgi jesenski noči, sva bila deležna lepega sončnega zahoda,

 ki sva ga v tišini spremljala, dokler ni zamrl.

Burja naju je pospremila tudi na poti nazaj do avta, ki naju je čakal tam že v mraku.

Naslednji dan sva se še enkrat zapeljala skozi vhod parka ...

... ter uživala v samoti enega od izbranih zalivov.

V dnevni spored za današnji dan sva vtaknila še ogled mesta Labin. 

Do zdaj sva se vozila le mimo njega, čeprav sva vedela,

 da je tu ohranjeno staro mesto z bogato zgodovino. 

Tu, kjer stoji današnji Labin je bilo že prazgodovinsko naselje ter kasneje rimska Albona. 

V XV. stoletju pa je pripadal tudi Benetkam. Ti so zgradili obrambni zid okoli mesta.

Kot vsa stara istrska mesta je tudi Stari grad Labina postavljen visoko nad dolino.

 Prav lepo se je bilo sprehoditi po strmih ulicah ...

... ter občudovati cerkve, palače in utesnjene mestne hiše 

z ozkimi ulicami in temačnimi prehodi med njimi...

... čeprav v tem poznojesenskem času ni bilo možnosti ogleda notranjosti cerkva, palač in galerij.

Je bil pa zato v razpihanem jasnem ozračju pogled na Učko za naju spet vabljiv.

Pri Hajdučkih vratih sva zapustila stari grad Labina ter se odpravila na prenočišče.

 

__________________

 

 

Lefkada in Stavrotas (1182 m)

 

Na otoku Lefkadi sva se želela povzpeti še na zadnji grški hrib, kot sva načrtovala doma. 

Iz vasi Chortata sva se zapeljala še nekaj km do izhodišča, ki je na okoli 600 m nadmorske višine. 

Pot vodi najprej po kolovozih.

 

Nato se kolovoz spremeni v dobro vidno pot, ki jo označujejo tudi možici.

 

Proti vrhu pa je pot označena z rdečimi pikami. Razgledi po planotastemu vrhu pa so čedajle lepši. 

Na spodnji sliki je pogled na Minimati, ki je nekaj m nižji od najinega Stavrotasa.

Najvišji vrh Lefkade je Stavrotas (1182m).

 

Pogled z vrha na jugovzhodno stran otoka.

Povzpela sva se še na sosednji neimenovani  vrh, da sva videla nekaj več:

 na primer zaliv Vasiliki na sliki spodaj ...

... ali polotoke podobne prstom na Halkidiki.

Takole pa izgleda najin Stavrotas od morja navzgor.

Ceste so speljane kar visoko čez otoški gorski svet, zato premagaš le okoli 

400 višinskih metrov za osvojitev najvišjega vrha.

 

 Nato pa sva se odpeljala dalje po otoku.

Svetilnik na skrajnem jugozahodnem rtu otoka v sončnem zahodu. 

Blizu njega sva prenočila in zvečer uživala neokrnjeno tišino ob sončnem zahodu ...

... ter naslednje jutro ob sončnem vzhodu opazovala Odisejev otok - Itako.

Lefkada slovi po svojih lepih plažah na zahodni strani otoka: 

Katsiki, Egremni, Galios, Kalamitsi, Vathisa in še kateri.

Zanimiva je plaža Egremni, kjer moraš pustiti avto visoko nad plažo. 

Najprej hodiš po asfaltni cesti dober kilometer, nato pa še po 392 kovinskih stopnicah ter še 20 betonskih za zraven.

Plaža pa je lepa in vredna truda pri dostopu in še večjega, ko jo zapuščaš.

Kopanje v turkiznem morju, ki je še vedno prijetno toplo, je čudovito.

Obiskala sva tudi plažo Kalamitsi, ki pa se je nama zdela najlepša do sedaj. 

Dolga je okoli kilometra, sestavljena iz malih zalivov, ki jih oblikujejo veliki balvani.

Do nje vodi strma ( 15 % ) in zelo ovinkasta cesta.

Ker je bila tokrat plaža samo najina, sva se lahko igrala tako kot sva želela.

Tokrat sva za prenočevanje izbrala plažo Kathisma. 

Lepa široka cesta vodi do te plaže in to se pozna pri obiskanosti. 

Ob obali sva se pridružila vsem tistim avtodomarjem, ki zaradi neokretnosti svojih vozil ne morejo dostopati do lepih skritih kotičkov, ki jih je v grčiji nešteto.

Sva pa še midva za spremembo tokrat v družbi občudovala nov sončni zahod.

In ta bo mogoče zadnji letos v Grčiji. Ali pa tudi ne. 

Še ne veva, kako se bova odločila jutri.

____________________