Prikaz objav z oznako Potovanja. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Potovanja. Pokaži vse objave

četrtek, 25. julij 2013

Krijal - Premuda

 Premudo zelo rada obiščeva in tukaj tudi prenočujeva če se le da. Sidrišče ima tukaj takšno lego, da so vedno vidni zelo lepi sončni zahodi in sončni vzhodi, kar nama je vedno prijetno opazovati.
 To pa seveda ni edini razlog. Tukaj se čuti dobra energija, kar se odraža v prijetnih ljudeh
 in skladnosti naselja.
Pa tudi obe restavraciji, ki sta na otoku, nudita dobro in okusno hrano.
 Zvečer nam je tokrat ob večerji zaigral domači trio v sestavi mandolina ter akustična in bas kitara.
 Umetniki so hodili od mize do mize in ustvarili čudovito vzdušje s prepevanjem domačih dalmatinskih in narodnih pesmi. Res lepo doživetje.
 Ko se je svetel del dneva začel poslavljat,
 smo mnogi za terenutek utihnili
in pospremili sonce k počitku. Mi pa smo bili aktivni še dobršen del noči.

torek, 23. julij 2013

Dugi otok - vodni rov

 Na najini poti proti domu sva se ustavila še ob enem od štirih morskih tunelov na Dugem otoku. Seveda spet z razlogom. Najmanj enem, a tokrat so bili kar trije.
 Najpomembnejši razlog za take obiske preko dneva je dejstvo, da ni bilo vetra za jadranje, nama pa se ni tako zelo mudilo, da bi se bilo potrebno premikati na motorni pogon.
 O drugem razlogu na tem mestu ne bi razpravljali javno, 
ampak samo v krogu jadralcev znamo reči kaj na to temo.
 Tretji razlog pa je popolnoma jasen. Tudi tukaj se še nikoli nisva vezala, kajti zvečer ko iščeva sidrišče je privez na vhodu večinoma zaseden, čez dan pa z dobrim vetrom raje jadrava mimo, kajti žal nama je pustiti tak veter mimo najinih jader brez pametnega razloga.
 Kmalu se nama je na drugi strani kanala pridružila še ena jadrnica. Njen lastnik je na ta tunel zelo čustveno navezan, zato prihaja semkaj ob vsaki ponujeni priložnosti. Tukaj je namreč preživel večino svojega vojaškega roka v JLA. Povedal nama je, da je v njegovem času po Jadranu patruljiralo 40 torpednih čolnov, ki so bili v času zadnje državljanske vojne odpeljani v Kotorski zaliv, tam nekaj let gnili na vezu in končali v rezalnici starega železa. Opaziti je bilo, da mu je te izgube žal še po tolikih letih, 
čeprav sem prepričan, da mu v času vojaščine tukaj ni bilo vselej tako prijetno.
Ampak ljudje smo tako narejeni, da pozabimo tisto slabo in potenciramo vse dobro, zato večina ljudi 
kljub slabim razmeram ne dela samomorov, ampak vztraja v upanju na boljše čase.
Na dober veter sva upala tudi midva, ko sva z vrha tunela opazovala mirno morje proti sosednjemu otoku,  Zverincu. In ko sva ga dočakala, sva zadovoljno odjadrala skozi Sedmerovrače med plejado otočkov, plitvin in grebenov. Vesela, da spet vse štima.

nedelja, 21. julij 2013

Smrka - otok Brač

 Vremenska napoved je govorila o močni burji, ki bo pihala ponoči, zato sva proti večeru začela iskati primeren zaliv, ki bo dovolj zaščiten pred burjo. Šele v tretjem zalivu, v katerega sva vplula prenočevat, je imel dovolj prostora tudi za najino sidro, a midva sva se raje odločila za bočni vez z dvema springoma na vhodu v bivši vojaški objekt - vodni rov za torpedne čolne in podmornice.
 V tem tunelu sva tako bila prvič, pa sva vseeno zelo natančno vedela, kako izgleda, saj so popolnoma enaki zgrajeni tudi na Visu, Dugem otoku, Braču, Lastovu pa morda še kje.
 Zaliv Smrka nudi dobro sidrišče, a sem predvideval, da ob močni burji vseeno ne bi imela popolnoma mirne noči, ki pa sva jo po dveh neprespanih nočeh v Komiži in v Visu že pogrešala. In sem imel kar prav - v zalivu je ponoči res precej pihalo, midva pa sva se dobro in brez skrbi naspala.

 Jutro je bilo sveže in mirno. Že prejšnji večer sva ugotovila, da pa je ta objekt vseeno nekaj posebnega. V njem imajo mnogi domačini stalne veze za svoje čolne, gliserje in ribiške ladje. Spoznala sva tudi tri posadke lovcev na tune, ki so očitno več tukaj kot pa doma v bližnji Milni.
 Zelo resno in uspešno gojijo 'Big game fishing' in ta hobi jim prinaša odličen zaslužek. Ob obeh stenah tunela so simpatično urejeni piknik prostori in tukaj poletne vročine nikomur ne pridejo do živega ob pravi hrani in pijači in dobri družbi. Bi se človek kar naselil tukaj, če ... ne bi bilo na svetu še toliko zanimivosti, 
ki jih je vredno videti še preden nastopi New Word Order, ko bodo stvari 
popolnoma drugače zastavljene - ampak samo za izbrance.
 Nad vhodom so še vedno ohranjene razpete maskirne mreže, kar kaže na dober socialni status okoliškega prebivalstva. Na drugih lokacijah so te mreže in konstrukcije hitro izginile 
in končale v zbiralnicah sekundarnih surovin.
 Na stropu tunela gnezdi velika kolonija morskih lastovic in malo majša kolonija netopirjev. Izurjen naravoslovec bi lahko po iztrebkih na palubah plovil natančno ugotovil njihov rod in število.
 Zato je dobro, da je Tabita ostala zunaj na vhodu.
   Še zadnji pogled k poletni rezidenci sosedov na nasprotni starni tunela, nato pa sva se odvezala in naredila še en krog po zalivu.
 Prijetno sva se tukaj počutila in lepo in gostoljubno sva bila sprejeta od prijaznih domačinov.
To pa pomeni, da se bova tukaj v bodoče rada oglasila in nikakor se ne bova počutila kot tujca, ampak kot 'time sharing' lastnika najinega priveza še v enem tunelu več. 
Konec koncev sem pa tudi jaz veteran tiste močne vojske, ki je držala skregane narode 45 let 
složno skupaj in kot tak imam legitimno pravico misliti, da sem tudi tukaj na svoji dediščini.

Stončica

 Zjutraj sva se iz viške luke umaknila v zaliv Stončica, kjer sva ostala dokler se ni pojavilo dovolj vetra, da sva lahko odjadrala proti Braču. V tem času sva zajtrkovala, prezračila posteljnino, počistila najin dom in postorila vsa nujna opravila, ki jih med plovbo ne gre počet. Ponovno sem zaflikal tudi najin pomožni čoln, ki počasi pušča vodo. To sem naredil na majhnem pomolu pred zapuščeno hišico na koncu zaliva, ki je naprodaj. Če koga zanima nakup, mu lahko posredujem telefonsko številko.
Večino časa pa sva plavala in uživala v čisti vodi in modrini zaliva skupaj z jatami rib in ribic, ki so se podile pod nama. Pa morske zvezde in ježki so tudi tukaj, kar je nedvomen dokaz dovolj čistega morja. 
Okrog dvanajste ure je začel pihat maestral in kasneje severozahodnik 
s katerim sva z lahkoto dosegla obalo otoka Brača.

sobota, 20. julij 2013

Titova špilja - Vis

Ko pridemo mornarji po nekaj dnevih, tednih ali mesecih na kopno, je za nas pravi izziv hoja po trdi in nepremični podlagi. Zato nepoučeni trdijo, da smo vedno pijani, kar pa v večini primerov ne drži. Mi ga ne pijemo nič več kot knapi, peki ali štromarji, le ravnotežni organi potrebujejo pri mornarjih nekaj več časa, 
da se uskladijo s kopenskim premikanjem.
 Zato je bil za naju še večji izziv, ko sva se že pol ure po izkrcanju vozila s tako nestabilnim vozilom, kot je skuter. Tako je v začetku najine vožnje izgledalo kot da ne bova uspela zvoziti vseh ovinkov in serpentin na cesti, ki se takoj za mestom strmo zagrize med viške hribe.
 Na poti sva videla marsikaj zanimivega, poučnega, smešnega in tragičnega, a ustavljala se nisva nikjer, dokler nisva prispela do cilja, ki sva ga načrtovala doseči še preden sva priplula na Vis - Titovo špiljo!
 Ko so se blizu vrha strmega hriba začele stopnice, je bilo treba še dobre četrt ure peš v lastnem znoju in z mislijo o morebitni okrepčevalnici v hladni jami, ki pa je seveda nikoli ni bilo in je tudi ne bo.
 A trud je bil poplačan, ko sva nadgradila osnovnošolsko znanje četrtega razreda 
o osvobodilni vojni bratskih jugoslovanskih narodov pod vodstvom tovariša Tita, 
ki nam je bil v tistih časih svetel vzor dobrega voditelja.
 Težko si predstavljamo tiste čase in razmere v katerih se je bila II. svetovna vojna na našem ozemlju, a dejstvo je, da je lahko složen narod s sposobnim vodjem v boju vedno uspešen neglede na moč nasprotnika.
 Razgled na jugovzhod je od bivšega Titovega bivališča veličasten. Okolje je primerno za meditacijo in nič ne dvomim, da je tovariš Tito tudi to obvladal, kot je dobro obvladal marsikaj od sabljanja do fotografiranja. Tipično za vse genije že od nekdaj.
 Malo sva se ustavila v debeli senci ob vznožju stopnic in popila nekaj požirkov vode...
 ... potem pa sva se spustila nazaj v dolino in po ovinkasti panoramski cesti naprej proti Komiži!
V Komiži pa na sladoled in na kratko pasedžato.
 Aja, pa kupila sva oljčno olje in pokušala vrhunsko vino v eni mali kleti sredi ničega. In stregla nama je lepotica, ki nama bo ostala za vedno v spominu. Takih,  naravno lepih in skladno grajenih žensk vidiš v življenju kvečjemu pet in teh ne pozabiš...
Ko sva se vrnila domov na Tabito, je večerno nebo bilo že posejano z milijardami zvezd. Glasba, ki je prihajala do naju do zgodnjih jutranjih ur je oznanjala ohcet dveh zaljubljenih slovenskih src, ki sta izbrala ravno Vis za začetek skupne življenske poti. Tudi to ohcet si bova zapomnila.

Vis

Z lepim severozahodnikom sva že zgodaj popoldne prijadrala z Biševa v viško luko in se vezala na pristan ob bencinski črpalki, da dopolniva najine zaloge goriva v času 'sieste', 
ko črpalka ni oblegana od množice jaht in gliserjev.
Potem sva se varno vezala v Kutu in se takoj izkrcala na kopno, da se malo sprehodiva in preveriva, kaj je tukaj novega. Ker je bilo časa dovolj, sva najela skuter in se odpravila na potep po notrajnosti otoka, ki jo še ne poznava. Pozno zvečer sva vrnila motor zelo zadovoljna z najino kopensko dogodivščino in vtisi, 
ki sva jih na poti nabrala.

Biševo

Kot velika speča morska medvedka je videt skrivnostni otok v vročinski meglici poznega popoldneva. Biševo. Jutri se bova odpravila tja.
Biševo je najbolj znano po svoji Modri spilji, kamor v sezoni trumoma vozijo turiste, da si ogledajo to naravno čudo za primerno vstopnino in vozarino, seveda. Midva se zato v sezoni ne ustavljava tukaj, ampak si jo bova ponovno ogledala kdaj drugič - zastonj.
Biševo pa je nekaterim znano tudi po tem, da tukaj od pomladi do zime stanuje edini slovenski poklicni pisatelj, Mate Dolenc. Nekatera njegova dela zato odsevajo duh Jadrana 
in zgodbe Visa, Biševa in drugih otokov.
Najprej  sva se hotela izkrcat v Mezuporatu, enem od dveh primernih zalivov na otoku, da bi se potem sprehodila do vasi na vrhu otoka in obiskala Mateta a za naju ni bilo več prostora v majhnem zalivu, kljub zgodnji jutranji uri. Vezati za kratko rivo pa nama niso dovolili, ker je vse rezervirano za turistične ladjice.
Odločila sva se torej da bova otok tokrat objadrala, kar do zdaj še nisva storila.
In tako sva opazovala divjo obalo otoka, gnezda galebov in morskih čiger, igro svetlobe in senc v naraščajoči vročina dneva ... dokler nisva obkrožila otoka in usmerila ladjo nazaj proti Viso. Zadovoljna, da sva našla letos čas tudi za Biševo.

petek, 19. julij 2013

Komiža


 Med prijetnem celodnevnim jadranjem od Žirja direkt proti Visu, sva imela dovolj časa, da sva naredila okvirni načrt aktivnosti za naslednje preostale dneve dopusta. Tako sva že nekje na sredini dneva odločila, da greva najprej v Komižo. Avtopilotu sem takoj vnesel nov kurz in ustrezno natrimal jadra in to je bilo vso mornarsko delo do prihoda v velik Komiški zaliv.
 Najprej sva se srečala s 'strogimi pogledi' treh zapuščenih bunkerjev, ki še vedno nemo varujejo komiški zaliv in pričujejo o nekdanjih časih, ko tukaj ni smel nihče plut razen domačinov in vojske.
 Sedaj pa je Komiža iz leta v leto bolj živahna, bolj turistična. Nekaterim se zdi ta razvoj in napredek dober,
drugi jamrajo za starimi dobrimi časi, ko še ni bilo hotelov in vsega tega hrupa, 
ki ga neprilagojeni turisti prinesejo s seboj.
Kakorkoli že; Komiža je lepa, ima dušo - pravijo tisti, ki se na to spoznajo.
Pa duša gor ali dol; nama se je bilo lepo sprehajati po znanih uličicah, po vrvežu na rivi 
in okušati dobrote, ki jih je tu v obilju.
Ko je sonce zašlo, je Komiža še bolj oživela. Od vsepovsod se pojavijo tudi mestni starci in sključene ženice in na klopcah krementirajo o slabih časih in čudnih navadah mladine - le kdo jih lahko še razume?
Na svetlo pridejo tudi tisti bledolični turisti, ki se že desetletje ali več uspešno skrivajo pred nevarnim soncem. Vitamin D raje absorbirao v obliki prehranskih dodatkov, kot pa da bi tvegali kožnega raka.
Očitno bodo umrli zaradi kakega drugega vzroka, ker vseh nevarnosti življenja se pa še ne da obiti.
Morje pa se še ne umirja, kljub temu, da se dan nagiba v zaton.
Med nautiki je ravno komiško sidrišče dobro znano, da ne nudi nobene pametne zaščite za večino vetrov in valov, zato je naše spanje skoraj vedno moteno.
Zato le redkokdo ostaja na sidrišču dve noči zapored.
Tudi midva sva vedela že prej, da naju jutri zvečer ne bo več tu.