Gruzija: jugozahodna Gruzija

 

TURŠKO-GRUZIJSKA MEJA: Že na turški, prvi mejni kontroli morajo vsi potniki izstopiti iz vozil in se napotiti na osebni pregled. Vozniki  avtomobile odpeljejo sami preko obeh mejnih kontrol. Potniki gredo peš po hodnikih podobno kot je to urejeno na letališčih.  Na dveh okencih te poslikajo, na zadnjem pa žigosajo potni list in nato stopiš ven iz stavbe v Gruzijo. Tam pričakaš svoj avto.

 Vesela ponovnega snidenja se v sobotnem popoldnevu znajdeva v vroči Gruziji. 

 Na meji zamenjava denar v gruzijske larije.(za 100 € dobiva 314 GELov - GEeorgijskih Larijev) ter kupiva internetno Sim kartico z neomejenim internetom za en mesec.

 

Takoj za mejo se prične plaža znanega gruzijskega letovišča Kvariati. 

Temu primerno je povsod velika gneča, poleg ceste tudi na plaži, kjer se skopava in malo odpočijeva.  Nato se odpeljeva proti Batumiju. Že daleč pred mestom padeva v hudo prometno gnečo, ki jo povzročajo krave na cestišču. Avtomobili se jim izmikajo levo in desno, nastajajo zastoji.

 V naslednjih dnevih sva ugotovila, da so krave na cestišču običajna dnevna praksa.

Nihče se ne razburja, avti pa vijugajo okoli krav in če se da tudi okoli njihovih iztrebkov.

 In tako je tudi bilo pred centrom Batumija.

Prometni zastoj naju je odvrnil od ogleda Batumija. Tako sva izpustila še eno nabito plažo, burno nočno življenje, ogled stolpnic ob morju, dveh velikih vrtečih se kipov, botanični vrt in vse druge mestne zanimivosti, kamor turiste vodijo agencije. 

 Raje sva šla prenočevat ob reko  Chakhvistskali, kjer sva opazila prve viseče mostove,

 ki so tukaj marsikje v uporabi, kot sva hitro ugotovila. 

Najprej pa sva srečala velika drevesa evkaliptusa.

V naslednjih dnevih bo tukaj bolj deževno vreme, zato sva se odločila, da ne greva takoj med visoke gore na Kavkaz. Najprej si bova ogledovala jugozahodno Gruzijo. Vozila sva se ob narodnem parku  Kolkheti ter opazovala gruzijske navade, opravila in hiše v katerih prebivajo. Tako sva kmalu ugotovila, da so velike rumene cevi ob cestah del razvejane plinske napeljave. 

Narodni park  Kolkheti  pa je poln subtropskega rastlinja ( vse je bujno zeleno kot v džungli).

V tem delu Gruzije je subtropska klima kar pomeni vroče in vlažno ter obilico zelenja čez celo leto.

V Gruziji je veliko samostanov in cerkva. Ob poti sva obiskala prvega:

 Sameba Jikheti nunski samostan. Tišina, mir,urejeni parki in lepa okolica.

Mladi evkaliptusi ob potki v samostanskem parku.

Prenočišče za naslednjo noč sva izbrala ob reki Tekhuri, kjer se nahajajo izviri tople vode Betlemi ter ruševine Nokalakevi. Ruševin cerkva si nisva ogledala, bila je namreč nedelja in turistični vrvež.

Tudi ob toplih izvirih za naju ni bilo več prostora, pa sva raje šla poiskat svoj nedeljski prostor ob reko Tekhuri, ki nudi kopanje v dovolj globokih tolmunih. 

 

Naslednje, ponedeljkovo jutro, pa sva toplice imela skoraj sama na razpolago.

 Zelo vroča voda izvira na terasi nad reko in se v potočkih se izliva v njo.

Ob reki je delno zajeta v številne male bazenčke, ki so že primerni za termalne užitke. 

Nekateri so ob reki postavili svoje šotore in si privoščili večdnevno termalno razvajanje.

 Midva pa se bova mogoče vrnila sem, ko se bova vračala iz hribov.

Ker je na tem področju še nekaj podobnih naravnih kopališč in toplic, 

se zna dogodit, da se bova ustavila še kje drugje. 

Ogledala sva si še samostan Martvili  nad manjšim mestecem z istim imenom. 

 Vstop v samostansko cerkev pa nama ni bil dovoljen, ker sva bila glede na njihov hišni pravilnik preveč pomanjkljivo oblečena. Sva pa slišala, da je v cerkvi pravkar potekalo njihovo bogočastje. 

Do samostana na griču vozi tudi manjša gondola, midva pa sva raje vzpon opravila peš, 

saj nama že primanjkuje vsakodnevnega gibanja.

Z vijuganjem po regionalni cesti med kravami, konji in pujsi...  

... sva si ogledovala gruzijske hiše ter se odpeljala proti mestu Zugdidi. 

 

Tu stoji palača družine Dadiani, ki je obdana z lepim parkom. Sedaj je v njej muzej, ki pa je bil ob najinem obisku zaprt. Ob palači stoji manjša cerkvica ki hrani veliko pravoslavnih  ikon.

Pot sva nadaljevala proti mestu Jvari in na sever proti Kavkazu. 

Pokrajino Abhazijo, to je najbolj zahodni del Gruzije bova zaenkrat izpustila. 

Leta 2008 je namreč prišlo do gruzijsko ruskih spopadov in političnih trenj zaradi možnega odcepa Abhazije. Še sedaj je politično nemirna.

 Najina načrtovana  pot bo vodila na sever v pokrajino Svaneti in na Kavkaz.

 

___________
 

Turčija: od mesta Amasya preko Derebasi virajlari do Gruzije

 Pot: Amasya, Bayburt, Derebasi virajlari, Rize, gruzijska meja 

V četrtem dnevu potovanja sva prevozila zadnjo tretjino velike turške planote v smeri vzhoda.

AVTOCESTE: turške avtoceste ( štiripasovnice ) povezujejo nekaj večjih mest v Turčiji in so plačljive s HGS cestnino. Ostale avtoceste ( dvopasovnice ) povezujejo večino mest, so lepo vzdrževane in dobro pretočne, razen ko prečijo mesta. Turški vozniki so hitri in spretni šoferji.  

Pokrajina v vzhodnem delu planote se je spremenila. Peščene barve so bile povsod. 

Veliko je manjših ali večjih večinoma akumulacijskih jezer.

 Zato ni bilo težko najti lepega prostora za prenočevanje. 

Na gornji sliki je eno od nama prijetnih prenočišč nekaj kilometrov za Amasyo proti vzhodu. 

Žal nekatera jezera niso primerna za kopanje. V nekaterih pa gojijo ribe.

Delno zajezeno jezero Kilickaya v pokrajini peščenih barv.

 

 

Pokrajina okoli mesta Sebinkarahisar nama je bila tudi všeč.

Mesto Sebinkarahisar leži na sedlu med dvema temnima osamelcema.

Vas z obdelanimi polji na visoki planoti ni osamljena. Videla sva jih presenetljivo veliko.

Nad videzom pokrajine sva bila vedno znova navdušena.

Proti koncu vzhodnega dela sva se nekajkrat peljala preko 1800 m visokih prelazov.

Prišla sva do mesta Bayburt in tu so naju kontrolni organi prvič ustavili in preverili najine dokumente.

Odločila sva se da je že čas, da se s planote spustiva do Črnega morja. 

Najbližja cesta je bila od mesta Bayburt do mesta Of .

Poslovila sva se od prelepih barv te turške planote 

ter se od mesta Bayburt zapeljala na 2330 m visok prelaz Anzer Yaylasa. 

Z južne strani je cesta večkrat precej strma a lepo asfaltirana. 

Tu sva malo bolj pregledala nadaljevanje najine poti in ugotovila, da sva se nenačrtovano znašla nad  najzahtevnejšo gorsko cesto Derebarsi Virajli.

 Po krajšem družinskem posvetovanju je bila sprejeta šoferjeva odločitev, da se ne bo vračal nazaj.

Malo kasneje se je izkazalo, da se vrniti gor več ne moreš, ker nimaš kje obrniti avta 

in z rikverc vožnjo prispeš sigurno le navzdol ...

Cesta se je prelevila v ozek makadam in srečanja z nasproti vozečimi avtomobili so potekala zelo počasi in v tako intimni bližini, da smo se imeli res čas dobro spoznati.

Cesta je speljana v slikovitih prepadnih serpentinah, ki so tako ostre, da v zavoju ne smeš narediti napake, ker bi to bila tvoja zadnja.

Ko sva prevozila najlepše serpentine so se pričele pojavljati hišice...

... z gostinsko ponudbo, kjer si lahko ponovno privežeš svojo morda preveč pretreseno dušico.

Toliko sva bila zaposlena z najino vožnjo, 

da sva pozabila posneti kakšno zgovorno fotografijo s teh serpentin. 

Zato sva tukaj za spomin pripopala še dve zgovorni fotografiji, ki sva jih našla na spletu.

 

 

 

 

 Pogledala sva si še zelo turistično mesto Uzungol ob jezeru.

Podobno je italijanskim turističnim mestom v Dolomitih.

Mesto Rize ob Črnem morju pa je prestolnica turškega čaja. 

Vsa mesta do gruzijske meje so precej turistična z lepimi in čistimi plažami ob morju. 

Takšna je tudi zadnja plaža v Turčiji, kjer se  kopajo predvsem moški in otroci. Ženske se ne kopajo ali gredo v vodo oblečene; nekaj mladenk pa je bilo v črnih enodelnih kopalkah. 

___________

 

 

Turčija: od doma do mesta Amasya

Potovanje do Gruzije sva že doma načrtovala opraviti v petih dneh, 

zato sva večinoma vozila po avtocestah. 

Od Zagreba do Beograda je cesta slabše vzdrževana, medtem ko je avtocesta od Beograda do Niša presenetljivo dobra, brez gneče in z lepimi avtocestnimi postajališči. 

Velja se ustavit na postajališču Lozovačka česma. Tu je brezplačno dostopen  močan izvir dobre in okusne mineralne vode, ki še posebej prija v vročih poletnih dneh. 

Zato se tukaj ustavijo vsi, ki izvir že poznajo, tudi midva ga nisva izpustila.

 Mejni prehod v Bolgarijo je do sedaj nama bil vedno tekoč. V Bolgariji se nisva ustavljala. 

Vozila sva namreč skozi močne plohe in nevihte, ki sva jih dohitevala eno za drugo.

Na mejnem prehodu v Turčijo pa je carinike zanimalo le kaj imava v velikih nahrbtnikih v prtljažnem prostoru in kam sva namenjena. 

Vedno sva na mejah vesela lahkih vprašanj ...

Na meji sva zopet zamudila nabavo HGS nalepk za uporabo turških  avtocest.

Nakup najlažje opraviš v birojih ob meji, kjer znajo angleško.

 A delajo samo med deveto in sedemnajsto uro. Torej sva spet morala v naslednjih dnevih to urediti drugje. Poiskati je namreč treba PTT urad v kakem večjem mestu najkasneje v 15 dneh po prihodu ali pa ti cestnino zaračunajo cariniki na meji, preden lahko zapustiš Turčijo.

Tam plačaš tudi vsa srečanja s tistimi cestnimi radarji, ki jim nisi posvetil zadosti pozornosti 

in jim nisi izkazal dolžnega spoštovanja.

Čez Bospor sva se zapeljala čez najsevernejši most. 

V mestu Sakarya pa sva zapustila turško avtocesto. 

 Pričela sva s prečenjem velike turške planote proti vzhodu.

Sledila so si večja mesta Bolu, Tosya. Okoli Tosye je pokrajina čisto vulkanska. 

Zvedela sva, da je tu že od nekdaj potresno zelo aktivno območje, zato ostankov starodavnih arhitekturnih mojstrovin tukaj ni najti.

V mestu Amasya pa sva se ustavila za ogled. 

Leži ob reki Yesilirmak in ima veliko starih mostov... 

... ter lepo ohranjeno staro mestno jedro.

V steni hriba nad mestom so vklesane grobnice starodobnih kraljev. 

Vstopnina za ogled tega muzeja na prostem je 100 TLir.

 

Nad mestom na hribu s kraljevskimi grobnicami pa stoji velika utrdba.

Z nje je pogled na mesto res popoln. 

 

 

 

Utrdba Hersena datira v obdobje okoli 3200 p.n št. Tisočletja je bila ohranjena in njeno ime pomeni prelepo mesto nad reko. Pod utrdbo je veliko skrivnih rovov, ki so služili za oskrbo.

  Na ogledu mesta sva resnično uživala, kljub turistični gneči in vročini krepko nad 30 stopinj.

 Ob nabrežju reke je sprehajalna pot kjer so postavljeni kipi vladarjev mesta

 in opisane njihove življenjski dosežki.  

Pozno popoldan sva se odpravila naprej. Jutri naju čaka spet dolga pot, 

pa se bo dober večerni počitek zelo prilegel. 

 

___________