Španija: Barcelona

n

Če se nahajaš kje v bližini Barcelone seveda greš gledat enkratno Basilico de la Sagrada Familia. 

Je eden najbolj znanih in nenavadnih arhitekturnih projektov na svetu.

 Arhitekt Antoni Gaudi jo je sprojektiral 1883, graditi pa so jo začeli 1882 (povzetek po Wikipedii). 

Še vedno je v gradnji, do leta 2026 naj bi bila glavna struktura skoraj dokončana. 

S centralnim zvonikom visokim 172,5 m je to najvišja cerkev na svetu.

Financira se iz prodanih vstopnic in darov in  je to tudi delni razlog , da dela še potekajo.

V Barcelono sva se pripeljala z vzhodne strani po avtocesti z oznako AP. To pomeni, da je plačljiva. 

V Španiji namreč obstajajo dve vrsti avtocest. Avtoceste z oznako AP so plačljive in niso poceni. 

Tiste z oznako A pa so brezplačne. Večina je teh in so skoraj enako kvalitetne

 in pogosto potekajo vzporedno po skoraj istih trasah.

 V Barceloni in drugih velikih španskih mestih se po poročanju popotnikov večkrat dogajajo vlomi in tatvine v avtodome in druga vozila turistov, če so parkirani na nezavarovanih parkiriščih.

 Zato sva parkirala v eni od parkirnih hiš, ki so zgrajene v podzemlju. 

Plačala sva 3,5 € na uro in si brezskrbno vključila v turistično gužvo Barcelone.

Parkirala sva zelo blizu Sagrade Familie, ki je locirana nekje v središču vseh ogleda vrednih turističnih zanimivosti v mestu. V razdalji kakšnih treh kilometrov zagledaš Caso Batllo(na zgornji sliki), ki je tudi Gaudijev projekt, nato Caso Milo ...

... sledijo ostale palače, ki so res zelo lepe.

Sledil je sprehod po ulici la Rambla. Trenutno jo obnavljajo in zato ne zaživi v popolnosti

(glavna sprehajalna ulica v Barceloni). Je srce mesta s svojimi uličnimi umetniki,

 tržnico La Boqueria, cvetlične stojnice in seveda kavarne in restavracije. 

Dolga je več kot kilometer.

Ulica te pripelje do gotske četrti z zelo lepo baziliko.

Morala bi še na pet kilometrski sprehod do luke in ribiške četrti Montjuic, pa sva to pustila za drugič.

 

 

 

Nato je naju pot vodila nazaj do Sagrade Familie in nato še tri kilometre navzgor do parka Guel, 

ki je tudi arhitekturno in umetniško delo Antonija Gaudija. 

Vstopnina je 18 € za odrasle ali 14 € za otroke in seniorje +65.

 Spodaj na sliki je pogled s parka na Barcelono.

Šele pozno popoldne sva zaključila z ogledi.

V takšnih velikih mestih bi lahko ostal nekaj dni, da bi si jih ogledal v celoti.

 Odpeljala sva se ven iz mesta prenočevat blizu jezera Panta de Fox. Jezero je v naravi manjše kot na zemljevidu, saj je tudi to delno izsušeno. Je pa na drugi strani jezera lepo mesto Castellet.  

Bi rekla, da sva se nad Španijo kar navdušila, je zopet ena posebna dežela.

 Z Barcelono sva zaključila oglede po Kataloniji, sedaj se seliva v drugo pokrajino - Valencio.

 

___________________

 

 

Španija: Costa Brava

V Španijo in prvo njeno pokrajino Katalonijo, sva se pripeljala po cesti iz francoske Cerbere. 

 Panoramska cesta se vije nad zalivi in skozi turistična naselja,

 zato nama je bila vožnja prijetno uživaška. Tudi prometa skoraj da ni bilo.

 

 Prenočila sva ob stari cesti na razgledni točki prelaza Coll de Frare na višini 202 m. 

Noč je bila mirna in jasna; na nebu polna luna, dol ob morju luči spečih naselij.

Pobočja pod nama so polna kaktusov tako da se zdi kar vprašljivo, kod tu vodi kakšna steza.

Danes se nama ni veliko dogajalo ...

... le kopanje v hladnem morju ...

... obisk mesta Roses ter velike plaže ob njem ...

Sinova sta nama dala nekaj predlogov za obisk znamenitosti v Španiji. 

Med njimi je tudi Ullastret. Je eno od najpomembnejših arheoloških nahajališč na Iberskem polotoku. Nekoč je bilo tu jezero z otokom na katerem je stala utrjena naselbina. 

Ko se je jezero v XIX. stoletju presušilo, je ostalo mesto na majhni vzpetini.

Ullastret je eno največjih naselij iberskega ljudstva Indigeti. 

Imelo je močno obzidje ter urbanistično osnovo in je bilo na vrhuncu moči v 3-4 stoletju.

Od IX. stoletja naprej pa tukaj stoji cerkev Esglesia de saint Pere d Ullastret. 

Arheološke raziskave v mestu in okolici potekajo še danes.

Za konec dneva pa sva si pasla oči še na lepo urejenih toda precej turističnih zalivih Costa Brave...

... opravila še nekaj krajših in daljših sprehodov ...

... ter na kraju dneva obstala na lepi razgledni točki. 

Poleg najinega nocojšnjega domovanja sicer poteka lepo speljana sprehajalna pot nad mestom Begur,

 vendar naju sedaj izven sezone ni do zdaj še nihče motil.

_____________________

 

 

Kanal Du Midi ter do Španije

Proti jugu Francije v pokrajini Occitanija, sva se zapeljala do Canala Du Midi, ki omogoča plovbo od  Sredozemskega morja do mesta Toulouse in od tam še naprej po reki Garonne vse do mesta Bordeaux ob obali Atlantika. Zgrajen je bil v XVII stoletju, dolg  je okoli 240 km. Ima več kot 90 zapornic.

Nekaj sva jih videla pri mestu Agde, kjer sva se ustavila in se sprehodila ob kanalu.

Je pod zaščito UNESCA in je med aprilom in oktobrom večinoma prevozen 

v turistične namene v celotni dolžini. Občasno pa ima posamezne odseke zaprte 

zaradi raznih obnovitvenih in vzdrževalnih del.

Mimogrede sva se zapeljala še mimo francoske lagune Etang de Leucate in opazovala jate flamingov.

Proti španski meji je najlepše voziti po serpentinah ceste, ki se vije čez gričevnat svet ob morju. 

Tu pokrajina postane skoraj v celoti vinogradniška in tista vijugasta cesta se ustrezno imenuje vinska cesta. Tudi pri nas jih poznamo v naših vinorodnih področjih.

Obala do zadnjega francoskega mesta pred mejo s Španijo, Cerbere, je zelo lepa in zato tudi turistična.. Temne pečine ter modri zalivi s peščenimi plažami med pečinami ustvarijo prelepo kuliso. 

Sonce je toplo grelo, pihal pa je hladen veter z morja. 

Kljub temu sva bila odločena, da malo zaplavava v hladnem morju. 

In občutek je bil zelo dober, zato se ne bova branila ponovitve.

Špansko mejo sva prečila na prelazu Coll dels Belitres.

Zdaj sva torej v Španiji, zato je potrebno naslednje dni dobro sproti načrtovati najino pot, 

da nama kaj po nepotrebnem ne uide.

 

_________________

 

 

Potovanje do Španije: Saint -Tropez do mesta Montpellier

 

Pred dvajsetimi leti, ko sva računala, da bova z najino jadrnico zaplula vsaj skozi Gibraltar pa do Kanarskih otokov, je bil v tem načrtu tudi obisk Monaka in luke Saint Tropez. 

Pa se je letos dogodilo, da sva ju obiskala prej po kopnem. Tudi prav.

Takrat je Saint Tropez bil znan kot varna mala luka z ribiškimi ladjami in dobrimi mehaniki, ki so znali popraviti vsakršen ladijski motor. Danes pa je simbol glamurja, jaht in zvezdniškega turizma.  

Območje je bilo poseljeno že v antiki, v srednjem veku je bilo večkrat napadeno od piratov,

 v XIX. stol so ga odkrili umetniki in v letu 1960 je postalo slavno zaradi filma 

In Bog je ustvaril žensko s slavno igralko Brigitte Bardot.

Mesto je danes lepo urejeno, z mnogimi plažami,  z citadelo z razgledom na zaliv ...

... in ima  tudi zvezdniške cene. 

V baru ob glavni rivi, ki sva ga izbrala po najinem okusu, bi stal  kapučino 7,5 €.

Več kot v Monaku, kjer bi bil kapučino na podobno dobri lokaciji le 3,5 €. 

Zapustila sva Azurno obalo in se odpeljala v notranjost mimo slikovitih gozdičev pinij. 

Zapuščava tudi regijo Provanso (Provence Alpes Cote d- Azur). 

Naravne lepote te regije so Azurna obala, polja sivke, narodni parki ter Alpe na severu.

Nama pa so bile všeč tudi vsa urejena mesteca in vasi skozi katere sva potovala kadar nisva skozi pokrajino vozila po prometni avtocesti.

Provansi proti jugu  sledi regija Occitanie. 

Ta regija ima dolge peščene plaže, več lagun ter bolj divjo obalo kot jo je videti ob Azurni obali.

Ker sva namenjena  v Španijo, sva si lepote pokrajine ogledala le mimogrede in bolj od daleč..

In sicer z edinega griča daleč naokrog. To je Mont Saint Baudile, 185 m visok grič od koder se vidijo lagune ter nekaj obmorskih mest. Na vrhu je majhna kapelica.

Ob cedrovem gozdiču pod tem gričem pa bova  tudi prenočila. Območje je čez dan kar frekventno,

 ker veliko domačinov hodi ali teče za rekreacijo na ta grič, ki ga imenujejo gora. 

Jih razumeva, saj boljše izbire tukaj ni. 

Kolovozi, ki vodijo na vrh so zaprti z zapornicami tako da je dostop z vozili onemogočen.

Glede na najine pretekle izkušnje pa upravičeno računava, da bova tukaj užila mirno noč. 

 

Jutrišnji dan nama obeta sonce in toploto čez dan, zato bova poiskala še eno primerno plažo preden zapustiva Francijo za nekaj časa.

 

__________________

 

Načrt poti: Turčija, Gruzija, Armenija

Da ne pozabiva kje in kaj sva doživela na letošnjim jesenskim potovanjem, 

tukaj postavljava še skice  najine poti. Mogoče pa bo to še komu koristilo. 

 

Prevozila sva okoli 13000 km dobrih in slabih cest in kolovozov in pri tem spoznavala deželo, 

ljudi in njihovo kulturo in običaje. Pri načrtovanju poti sva poleg knjižnih vodnikov uporabila vse kar sva našla na spletu. V veliko pomoč nama so bili tudi napotki najinih sinov ter blog POTUJOČI BRLOG, 

kjer avtorja na zelo prijeten način predstavita številne zanimivosti, 

različne dogodivščine ter potrebne informacije o poti.  

V Turčiji sva tokrat le prevozila in opazovala lepo in prostrano deželo ter ob tem 

obiskala še nekaj znamenitosti.

Gruzija naju je navdušila predvsem s Kavkazom ter njegovimi ledeniki. 

Opravila sva devet pohodov v devetih dneh, od tega štiri  preko višine 3000 m...  

  Tudi Armenijo sva prevozila v celoti. Škoda da je nama nagajalo vreme, pa se zato nisva povzpela na najvišji vrh Mont Aragats, ki sva ga nameravala osvojiti. 

V tistih dneh, ko sva bila tam, je gore močno zasnežilo; lepšega vremena pa tudi nisva dočakala. Armenija je dežela z mnogimi starimi znamenitostmi in pestro zgodovino. 

Ko se z njo bolj seznaniš, ti seže v srce.

Če bi bile te dežele bližje, bi se gotovo večkrat vračala tja. 

Turčija: ob Sredozemskem morju do Antalye

 Do Sredozemskega morja sva se pripeljala blizu mesta Adana. 

Na poti sva opazila velika šotorska in kontejnerska naselja in uganjevala kdo v njih biva. 

Kmalu sva bila enotnega mnenja, da so to zelo verjetno centri za begunce. 

 

Pot sva nadaljevala ob sredozemski obali do mesta Antalya. 

Od tam naprej pa sva prečila celino do Dardanel.  

Obalo od Antalye do Dardanel sva si podrobno ogledala že pred dvema letoma,

zato je prav, da se bova tokrat vozila čez hribe.

Pri mestu Yumurtalik, blizu sirske meje, je kilometrska mivkasta plaža in ob njej sva prenočila.

 Bila sva skoraj sama na njej.  Morje je še zelo toplo in ima kakšnih 25 stopinj.

 Ko se zapelješ mimo velikega obalnega mesta Mersin, ki je običajno prometno natrpano, 

se začenja lepa turška obala. Med vasmi ob morju je večinoma strma in skalnata. 

Se pa najde vmes tudi kakšen miren in neposeljen zalivček s plažo in tam sva se rada ustavljala.

 Za prenočevanje ali popoldansko kopanje sva izbrala nekaj zalivov in plaž,

 kjer bi se dalo ostati več dni. Vendar takih prostorčkov na tem delu ni v izobilju.

 Tako sva prenočevala ob antičnih ali srednjeveških ruševinah ...

  ... drugič v mirnem zalivu, kjer ni nobene naselbine blizu ...

... tretjič pa sva se napotila v skrit zaliv, od katerega sva pričakovala, da bo spet samo najin. 

Ko sva prispela do njega, sva zagledala na drugi strani zaliva pravo naselje bivalnih prikolic in avtodomov. Vsi razen naju so bili domačini. 

Po svoji navadi so si na ognjiščih pripravljali okusno hrano in gostoljubno poskrbeli še za naju, 

ko so opazili, da nimava svojega ognjišča.  

 V tem najjužnejšemu delu turške obale gojijo  banane. 

Nekatere v velikih rastlinjakih..

...nekaj nasadov pa je tudi prosto zunaj. 

Te banane so pol manjše kot tiste, ki jih uvažamo doma,

vendar bolj okusne, zato sva se založila z njimi.

 Ob celotni turški sredozemski obali se nahaja mnogo starih zgradb, 

trdnjav in ruševin iz grško rimskega obdobja. 

Za ogled je na voljo tudi nekaj lepih sotesk in slapov. 

Nazadnje tudi lep slap Duden pri mestu Antalya. 

Za zadnjo nočitev ob turški obali sva izbrala točko približno petdeset kilometrov

 pred mestom Antalya na zelo dolgi mivkasti in delno skalnati plaži.

 Opazila sva obilo primernih lokacij za daljše bivanje, ker tu vladata mir 

in tišina saj do njih vodi le ozka peščena cesta, ki poteka ob celotnem zalivu.

 Omeniti velja še posebne prostore (camping alani), ki izgledajo kot nekakšni

 parki s pokritimi vrtnimi hišicami ali pa so klopce in mize brez streh. 

Takšne piknik parke sva videla povsod; v velemestih, v manjših mestih, ob lokalnih cestah ali drugih prometnih cestah. Namenjeni so počitku in druženju. 

Tam lahko kuriš ogenj in si spečeš svojo hrano ali skuhaš čaj.

 Lahko postaviš svojo mizico ali pa pogrneš svojo podlogo na travnato površino. 

Zlasti ob sobotah in nedeljah so ti prostori ponavadi  polno zasedeni. 

V Dardanelah sva se iz azijske celine pripeljala na evropsko stran. 

Mostnina za nov velik most čez Dardanele znaša 10 eur.  

Na turško grški meji je prehod v EU potekal hitro in gladko, 

zato sva do večera opravila daljšo pot kot sva načrtovala zjutraj.

 

Turški del najinega jesenskega potovanja je približno prikazan na spodnjem zemljevidu: 

 

Domov se bova vračala večinoma ob morski obali; dovolj počasi, 

da použijeva zadnje sončne jesenske dni. 

 

________________________