nedelja, 02. november 2014

Svinjak

Izhodišče : Kal-Koritnica pri Bovcu
Čas: šest ur
Višinska razlika:  1200 m

Nad Bovcem nadvse pritegne oko špičast hrib - Svinjak ali tudi"bovški Matterhorn"
kot ga nekateri imenujejo povsem upravičeno.
S svojo višino -1653m se res ne ponaša, toda pravo veljavo dobi v očeh vsakega, ki se povzpne nanj.
Na začetku poti je tabla, kjer piše da za vzpon potrebuješ 3 ure. Midva sva mislila no da, vsaj v dveh urah pa se bova le povzpela gor, saj se hrib res ne ponaša z svojo višino. Strmina se prične kmalu z vstopom v gozd in ko misliš, da si vsaj na pol poti, zagledaš zopet strmo pobočje Svinjaka  pred seboj in se zaveš, da še sploh nisi na pol poti. Ko se to ponovi nekajkrat samo še hodiš strmo navzgor, brez pričakovanja skorajšnjega vrha. In kar naenkrat stopiš ven iz gozda
in lahko začneš občudovati dolino pod seboj in hribe okoli.
Višje vzpon poteka po edini poti po grebenu, ki se čedajle bolj oži. Ožji kot je greben, bolj strmina narašča in lepši razgledi pod teboj se odpirajo.
Ko je približno pol poti za teboj, prideš do travnate zaplate, kjer so se tokrat bohotile visoke rumene trave, ki so prizorišču dodale poseben čar. V ozadju je Čukla in Rombon na Kaninskem pogorju.
Prebrala sva, da je ta travnati del pred približno 50 leti pogorel in tu so zato ostali ostanki dreves in nova redka mlada drevesca med travami. Travnik se ni nanovo pogozdil in tako so ta predel v tem jesenskem času krasile visoke rumene trave.
Trave so bile letos res dobro zalite od dežja in seveda zaradi tega precej visoke,
ponekod so presegale celo najino višino.
Pogled na drugo stran bovške doline, Kaninsko pogorje, Rombon levo in Jerebica desno.
V dolini Koritnice ob Soči se je nabiral dim, nekdo je prav lepo zakuril v svoji hiši.
Podvršni greben Svinjaka  je postajal vse ožji in strmejši.

Spodaj strmo navzdol se nama je tudi odprl pogled na Sočo v dolini Spodnje Trente
in cesto, ki vodi proti Vršiču.
Po treh urah sva se le povzpela na vrh Svinjaka- 1653 m , ki ga je krasil tale stolpek. Če bi imela čas, bi lahko pot nadaljevala po vršnem grebenu dalje,
bi bilo verjetno kar pestro glede na že dosedanji strm dostop.
Dolina Bavščice je daleč spodaj. Vidi se tudi cesta, ki vodi proti Predelu, na drugi strani doline pa se dviga markantna Jerebica.

Pot navzdol je bila enako razgledna, če ne še bolj.

Zopet sva prišla do rumenih trav in občudovala prekrasne motive vse naokrog.
V zgornji tretjini vršaca je strmina res huda, greben po katerem vodi steza pa precej ozek .
Na sliki spodaj je idiličen del srednjega dela poti, kjer je na severni strani
skoraj navpična gozdnata strmina.

Od dreves v gozdu prevladujejo bukve in tako sva si domislila, da ima ta hrib takšno ime - Svinjak zaradi žira od bukev in divjih svinj, ki ga pridejo sem jest.
V tem delu med travami so tudi ostanki kamnitih zaklonišč, verjetno iz 1.sv.vojne.
Že velikokrat fotografirana je  Jerebica v ozadju, verjetno zato ker se bo nanjo še potrebno povzpeti.
V spodnjem delu se nahaja Čelo, obširen muzej na prostem. Tu je ostanek zaklonišč in rovov, kjer je avstroogrska vojska vzdrževala bojno linijo z Italijani v 1.sv.vojni. Hkrati pa je prelepa razgledna točka zlasti za tiste, katerim se ni več potrebno vzpenjati visoko in strmo, kot je npr tale Svinjak.

Svinjak je res hrib , ki iz doline pritegne oko in ni razkošen s svojo višino, ko pa se povzpneš nanj pa je razkošen z razgledi in ti ostane v trajnem spominu.

Ga priporočam vsem! A tisti vroglavi ga raje obiščite takrat, ko bo v megli.
_____________________________