Snežne razmere: proti vrhu je čez 100 cm suhega snega, planjave na vrhu so ponekod spihane v zamete.
Čas: 4 -5 ur
Imela sva v načrtu, da bi pričela pot na Menino planino iz Tiroseka. Vendar z najinim avtom nisva zmogla strmega vzpona po zaledeneli gozdni cesti do najvišje kmetije, zato sva odnehala. Kasneje sva zvedela, da pot ni bila shojena in to bi pomenilo, da bi višje težko gazila po zametih pršiča. Torej koče na Menini planini danes zelo verjetno ne bi mogla doseči.
Zato sva za izhodišče morala ponovno izbrati kmetijo Semprimožnik, ki sva jo z lahkoto dosegla po lepo spluženi gozdni cesti. Da sva se odločila prav, nama je kasneje potrdil vedno zelo prijazni oskrbnik na koči na Menini. Jasno pa nama je postalo tudi ko sva okusila snežne razmere v katerih sva bila na vrhu planine.
Menina planina je bila v teh dnevih zaradi obilice snega na vrhu dostopna le z Gornjega gradu.
Pot sva začela po zasneženi cesti nato pa zavila v gozdne vlake, kjer sva delala svojo smučino proti vrhu. Vse samo po občutku oziroma 'augenmassu'. Še vedno nisva pristaša "GPS" tehnologije, ki te varno in zanesljivo vodi do cilja. Raje se občasno zgubiva in tako odkrijeva kotičke, ki so samo najini.
V tihoti gozdov je vladala prava zimska idila z obilico novega, rahlega, suhega snega. Seveda je bilo nekajkrat potrebno zagaziti bolj, kot sva si želela, ter prečiti pobočje do druge gozdne vlake. Bilo je pestro tako kot vedno. Šele proti vrhu sva pa se pridružila običajni markirani poti in se je nato držala do koče. Pričelo je tudi snežiti tako kot so vremenologi napovedali.
Tole prekrasno okence med smrekami me vedno očara pri vstopu na odprto planjavo.
Po planjavah pa je bril mrzel veter, snežilo je in pokrajina se je spreminjala
Oddajnik na vrhu nad kočo je pogosto važen kažipot. Kadar pritisne megla, zna bit pokrajina neprepoznavna. Hribčki, dolinice in vrtače so si takrat zelo podobne.
Menina planina - 1453 m v vsej svoji krasoti privlači tudi takrat ko ni videti sonca z modrim nebom.
Iz dimnika na koči se je veselo sukal dim in nakazoval, da bova kmalu prišla v toplo zavetje.
Res je bilo tako. Z izredno prijaznima oskrbnikoma sva se zaklepetala, zvedela, da je Menina planina nedostopna po drugih poteh, kočo oskrbuje planinsko društvo iz Gornjega gradu, oskrbnik nama je tudi razložil kod naj se peljeva navzdol. Seveda sva morala to poiskusiti pa čeprav je bila možnost, da se izgubiva ... oziroma nehote podaljšava bivanje v mrzlem gozdu.
In sva šla. Enostavno sem pozabila slikati tako lepo in doživeto je bilo. Najprej čez travnike
nato pa po slabo vidni smučini strmo v gozdno grapo navzdol... , ne veš kaj te spodaj čaka.., ali gaženje nazaj gor ali pa se bo smuka nadaljevala med gostimi bukvami dalje navzdol....
Nato pa med drevesi v gozdu do druge gozdne vlake....
Pa spet med drevesi, pa po naslednji gozdni vlaki, da si noge malo oddahnejo...
To je bila res ena od najlepših smuk, visok sneg, pršič, sama sva sledila smučini in smuka je trajala kakšno uro, vse je bilo tako prekrasno, da bi človek šel še enkrat 3 ure navzgor, samo da bi se lahko odpeljal nato zopet navzdol, pa bova drugič..edina slabost je bila v tem, da ne vem če bova zopet našla to pot za spust. Je bilo kar komplicirano, zato bi bilo dobro, da čimprej ponoviva.
Pred kmetijo Semprimožnik pa sva se le spustila po cesti ter ob robu ceste še opazila brezno ter zeleno praprot, ki je rastla iz brezna ven, kljub zimskim temperaturam krepko pod lediščem. Iz jame namreč toplo piha dan in noč.
Hura za sneg.
Objave
