Po vojaški cesti sva se pripeljala skoraj do Tbilisija in sicer do mesta MATSKHETE.
Matskheta je ena od najstarejših naselbin, ki je neprekinjeno naseljena.
Je tudi nekdanja gruzijska prestolnca in obenem je tu vodstvo gruzijske pravoslavne cerkve.
Mesto je uvrščeno v UNESCOV seznam človeške kulturne dediščine.
Mestece je znano po svojih kamnitih ulicah in starih kamnitih hišah.
Ulice so polne tradicionalnih spominkov.
Na zgornji sliki je gruzijska sladica Churchkhela. Na nitki so nanizani orehi, mandeljni ali drugo suho sadje, namočeno v sladek grozdni sok in posušeno. Zelo, zelo je dobro in ni sladko.
Kučme, kože, torbe, nogavice, topli copati ter ženski pleteni pleti;
to je stalnica ponudbe na gruzijskih stojnicah.
Na drugi strani mesta in reke je trdnjava Jvari, s katere je lep pogled na staro mesto Matskheta.
Mestece je le kakšnih 20 km oddaljeno od Tbilisija.
Po notranjosti sva se zapeljala v jugovzhodno Gruzijo, mimo mesta Telavi ( še prej pa prespala nevihtno noč nasproti trdnjave Ananuri) v staro mesto SIGHNAGHI. Tu je vinorodni okoliš .
Za trenutek naju je ustavil velik napis na modri prometni tabli,
da je promet do Sighnaghija prepovedan. Kljub temu sva se zapeljala po povsem prazni cesti ter obstala pred mestnim obzidjem. Obnovila sva vse kar sva vedela o mestu kamor prihajava,
da ne bi spregledala česa, kar bo potrebno pogledati.
In za vsak slučaj sva pogledala še na splet ali sva kaj pozabila.
Zato veva, da je tu tudi 'mesto ljubezni' in prestolnica dobrega gruzijskega vina
ter večernega življenja ob vinu.
Vstopila sva v mesto, kjer sva videla same mrke obraze in takoj nama je bilo jasno, da sva prezgodaj tu. Okoli 10h zjutraj je mesto šele začenjalo svoj vsakdan, ki ga očitno zavlečejo globoko v noč.
To mesto si moraš ogledati popoldne ali zvečer, če želiš videti njegov pravi obraz.
Vseeno sva se podala na lepi sprehod po mestnem obzidju ...
...... in uživala med redkimi obiskovalci.
Področje okoli mesta velja za gruzijsko Toscano: vino in vinorodni okoliš, tlakovane ulice,
gričevnata pokrajina ter vitke ciprese.
Poleg mesta je samostan Bodbe. Od tu je krasen pogled na Kavkaz ...
... do Armenije ...
... in Azerbaijana. Samo ne za naju, bilo je namreč oblačno vreme in z razgledom ni bilo nič.
Uživala pa sva v lepo urejeni okolici samostana.
Zapeljala sva se še do DAVIT GAREJE samostana, ki leži na gruzijsko-azerbajianski meji in je zato postal jabolko spora med državama.
Pokrajina je tu zopet polpuščavska, samostan leži na gričevnati planoti.
V okolici samostana so skladi raznobarvnih skrilavcev in peščenjakov. Podobno pokrajino sva že gledala v Antiatlasu Maroka in v vzhodni Turčiji. Res rada opazujeva te barvite skladovnice.
Davit Gareje je aktiven ortodoksen samostan gruzijske pravoslavne cerkve, leži v pokrajini Kakheti.


Je prvotno bil le sklop meniških celic izdolben v kamnito pobočje.
Zunanji del samostana pa so gradili od VI. - IX. stoletja našega štetja.
Ustanovitelj je sv. David iz Gareje.
Finančno in splošno podporo pa je imel od premožnih družin Gruzije.
Je poseben in vreden obiska. Kompleks vsebuje stotine celic in cerkva na obeh straneh državne meje.
Preko meje ogled ni dovoljen, zato smo si lahko ogledali le gruzijski del kompleksa.
Področje je tudi zaščiteno zaradi živalskih vrst
in ene od najstarejših kontinuiranih človeških naselitev v regiji.
In to je vse kar sva si nameravala ogledati v jugovzhodni Gruziji.
___________________