Monte Robon

 

Pot: prelaz Sella Nevea, Monte Robon, koča Gilberti, prelaz Sella Nevea

Čas: vzpon 3 ure, skupna pot 8 ur

Za drugi dan sva izbrala krožno pot po Kaninskem pogorju.

S prelaza sva se usmerila desno na označeno pot. Pot se najprej strmo dviguje po gozdnatem področju.

 Po dveh urah se izvijeva iz gozda in končno uzreva pred seboj severno steno Robona (to ni naš Rombon).

Materina dušica ob mravljišču je prav lepo zavarovana, tu je nihče ne nabira.

Čez nekaj minut vstopiva v prelepo obširno krnico.

Nad krnico ob steni so ostanki starih vojaških zgradb; spomin na čase, ko tukaj ni bilo sedanjega miru.

Pod vrhom Robona stoji še ličen bivak z osmimi ležišči.

Vrh lahkih brežicev.

Proti vrhu Robona vodi neizrazita smer občasno označena s kamnitimi možici.

Prelepi kamniti svet je pred nama, orientacija je izziv, 

pot primerna za zlom noge ali zagozditev med globokimi žlebiči in ostrimi škrapljami.

Vrh Monte Robon (1981 m) ni dvatisočak, se pa ponaša s čudovitim razgledom in samotnimi potmi.

Pogled z vrha nama najprej zaplava proti Špikom, kjer sva hodila včeraj.

Pogled na Viš in ostale vrhove desno nama tudi obudi spomine.

Pogled na našo Jerebico in Mangart ter Jalovec v ozadju pa skoraj sproži domotožje.

Ob sestopu opazujeva nadaljevanje najine poti mimo krnice naprej proti kaninskim podom.

Pod žgočim soncem nama pot postane bolj naporna, 

vseeno je to lepo prečenje med zanimivimi kamnitimi strukturami.

Po dveh urah le zagledava Belo peč nad kočo Gilberti in znano smučišče nad Sello Neveo.

Koča Gilberti je bila dobro obiskana zaradi večine obiskovalcev, ki so se gor pripeljali z žičnico.

Na gornji sliki je sedlo Prevala, spodaj pa koča Gilberti.

Sledil je še prijeten spust nazaj na Sello Neveo.  

 Najina krožna pot je bil zaključena po petnajstih kilometrih hoje,

 pri čemer je bilo okoli 1100 višinskih metrov vzpona in spusta.

Spet je za nama en lep dan in jutri naju čaka še eden.

______________________