Armenija: Topli vrelci Jermuk in samostan Noravank

 Z jugovzhodne Armenije se voziva proti severu. 

Pokrajina okoli naju je še vedno polpuščavska in za vsakim gorskim prelazom 

se nama prikaže nova, malo drugačna a nama vedno lepa slika prostranega gorovja. 

Proti mestu Jermuk se voziva po planoti na okoli 1800 m nadmorske višine. 

To planoto razdvaja  kanjon reke Arpa, kot se malo vidi z zgornje slike. 

Med potjo opaziva tudi zanimiv urejen izvir pitne vode, ki je tokrat napeljan v veliko skalno geodo.

Ob njej se ustaviva, se osveživa z nekaj požirki okusne studenčnice in dopolniva najine zaloge vode.  

Jermuk topli vrelci (gejziri) naj bi se nahajali nad mestom Jermuk. 

Poizkusila sva jih poiskati. Od domačinov sva končno zvedela, da se nahajajo severno od mesta ter da do njih vodi zelo slaba kolovozna pot v dolžini 10 km. 

Za sabo imava ta mesec že dovolj in preveč luknjastih cest, zato sva se odločila, da iskanje naravnih toplih vrelcev prepustiva komu drugemu. 

Seveda pa iz mesta vozijo zdržljivi taxi - džipi do teh vrelcev za ceno 25000 DRAM.

 Ker nisva naklonjena takemu načinu doseganja ciljev, se tudi tokrat za to možnost nisva ogrela.

Pa tudi peš se nama ni dalo riniti gor. 

Tako nama je ostalo le kopanje v termalnem bazenu ter sprehod po mestu, 

ki je malo podoben naši Rogaški slatini.

Sprehajalni parki, jezerce...

 Jermuk označujejo predvsem kot gorsko SPA mesto. 

V času Sovjetske zveze je bilo namenjeno predvsem medicinskemu turizmu

in takratni zdravniki so radi pridnim delovnim ljudem napisali napotnice, 

da si tukaj okrepijo zdravje. 

i

Mesto je prijetno, midva pa sva se raje odpeljala dalje na sever.

 Bolj je naju navduševala pokrajina okoli tega mesta in na najini poti. 

Naslednja turistična točka, ki sva jo imela v najinem načrtu poti  je bil samostan Noravank.

Izredno lep je kanjon do samostana ob reki Amaghu. 

Stene se strmo dvigujejo nad cesto in na eni strani teh sten je celo jama Magellan. 

Vhod v jamo je precej visoko v steni, ogled je možen z vodičem.

Vstopnina pa je simbolična. 

Samostan Noravank datira v XIII. stoletje in je poseben predvsem zaradi svoje okolice, 

rdečkasto obarvanih, visokih prepadnih sten kanjona, ob robu katerega je zgrajen.

Arhitekturno pa je edinstven zaradi cerkve, ki je dvoetažna.

V gornjo etažo pa vodijo strme in zelo ozke zunanje stopnice z obeh strani glavnih vrat. 

Ker cesta pripelje do samostana, je tu velik turistični vrvež. 

Pogled navzdol po soteski kljub temu jasno pokaže,

 da so graditelji samostana res želeli živeti odmaknjeni od sveta.

Zanimivo nama je, da sva zaradi takšnih turističnih ogledov ter sprehodov bolj utrujena 

kot od najinih pohodov v hribe.

Zato  sva si prenočišče izbrala kar hitro in sicer na ploščadi nad "Hell,s" kanjonom. 

Tu je menda tudi plezališče, nisva pa preverjala ali to drži. 

______________________