Konj in Lučki dedec

Pot: dolina Lučke Bele, Vodotočno jezero, Presedljaj, Konj, Presedljaj, Lučki dedec, Lučka Bela

Čas: okoli 10 ur 

Že nekaj let nisva šla po tej poti iz Lučke Bele do Vodotočnega jezera. Pred ravnico Stare štale sva želela poiskati prečno pot do Presedljaja. Odnehala sva pred neprehodnim ruševjem.

Nadaljevala sva dalje po markirani poti proti Vodotočnemu jezeru, ter si malo skrajšala pot tako,

 da sva zavila precej pred jezerom po suhi hudourniški grapi navzgor proti Pragu. 

Pred Pragom pa sva zavila levo proti sedlu  Presedljaj. 

Malo gor in dol in prikazal se je Konj kamor sva bila namenjena.

Pot je lepo zavarovana.

Proti vrhu Konja se odprejo lepi razgledi na Kamniško Savinjske Alpe.

Na vrhu Konja ( 1803 m).

Nadaljevala sva še proti Rzeniku, vendar so se pripodile megle, zakrile razglede, 

zato sva se raje obrnila nazaj.

Dol s Konja in s Presedljaja zopet precej gor nazaj do pobočja Lučkega Dedca sva hodila v megli. 

Meglice so bile vsepovsod.

Megle pa nama niso preprečile, da bi izpustila Lučkega Dedca.

To je bila dobra odločitev.

 Zapihalo je, megle so se občasno razkadile in takrat sva lahko zagledala  Planjavo, Škarje in Ojstrico.

Tudi pogled navzdol proti Korošici se je odpiral in zapiral.

Na vrhu Lučkega Dedca ( 2023 m )

Planjava.

Bilo je prelepo. Meglice so nama ustvarile prelepo kuliso okoli vrhov.

Nikoli do zdaj ni bilo prave volje ali časa, da bi skočila še na drugi vrh Dedca, ( 2020 m ).

 Tokrat pa sva to storila in pogledala nazaj ter videla megle, ki so zopet zakrile vrhove.

Tokrat sva se z Dedca spustila kar naravnost navzdol proti Pragu. Uspešno sva se umikala ruševju in vsem jarkom in globačam. In našla lepo smer za sestop. Bova to znala ponovit čez kakšno leto? Težka bo!

Od Praga dalje sva zopet zavila proti Vodotočnemu jezeru ...

ter nadaljevala pot navzdol kar ob ali po strugi Lučke Bele. Uživala sva v vsaki stopinji navzdol!

S svojimi tolmunčki je Lučka bela v tem kamnitem svetu naravnost čudovita.

Kar vabi h postanku ter namakanju utrujenih nog v osvežilni kopeli. Tudi sončenje in kopanje se prileže.

 Lahko pa le stojiš in občuduješ lepoto danega trenutka. 

Šla sva tudi mimo velikega okna...

...še kar navzdol do ravnice Stare štale, kjer so naju pozdravili vriskajoči svizci. Videla jih nisva , sva pa zaslišala njihove opozorilne žvižge. Nisva jim dolgo kradla njihov mir.

Strma pot navzdol nazaj v dolino Lučke Bele se nama je tokrat kar vlekla. Saj ni čudno. 

Po 10 urah , 14 km in prehojenih 1900 višinskih metrov je bil že čas, da zaključiva najin potep.

________________________