četrtek, 01. marec 2018

Smrekovec

Izhodišče: nekaj km nad ljubenskimi Rastkami
Razmere: mrzlo in zelo vetrovno na vrhu. T okoli -15
Čas:štiri ure

Cesta iz Ljubnega do Smrekovca je splužena do odcepa za kmetijo Kugovnik. 
Od tu dalje prometni znak pozimi brez potrebe opozarja, da se dalj ne moreš peljat.
 Sneg in  mraz v tej zimi kraljujeta tudi tukaj.
 Zimske skulpture so čudovita paša za oko.
 Snežene kape vrh smrekic vedno pritegnejo pogled.
Proti vrhu Smrekovca se je začel vzdigovati zelo mrzel veter.
 Pobočje Smrekovca je okovano v debelo belino, ki vabi smučanja željne.
 V led vkovane smrekice vedno kljubujejo tej ostri zimi.
 Sledov smuči z vrha Smrekovca ( 1577 m ) tokrat ni bilo veliko, kar naju preseneča, 
saj je to priljubljena zimska destinacija. 
Strupen mrzel veter nama je hitro odpihnil misel za nadaljevanje poti proti Krnesu.
Nekaj sledi pa le ostaja za nama. 
Koča na Smrekovcu je zametana do oken in ponekod se čez.
 Snega je toliko, da moraš iskati smerokaze in markacije bolj pri tleh, ne v višini oči. 
Itak v taki zimi ne pomagajo dosti, če ne poznaš terena zelo dobro.
Ko sva spravljala smučarsko opremo v avto, so premrzli prsti na rokah odpovedali poslušnost in bila sva še kako vesela, da sva smuknila v toplo zatočišče. 
Živali sedaj preživljajo res hude čase. Med vožnjo navzdol sva opazila gamse in kmalu zatem zajca, ki so kar vztrajali na cesti in se niso želeli umakniti in zbežati v globok sneg. 

_________________________


petek, 23. februar 2018

Gora Oljka

Izhodišče: Hudi potok ob Šmartnem ob Paki
Čas: 2 uri

Letošnja stara dobra zima se bo zagotovo zapisala z zlatimi črkami 
v zgodovino turnosmučarskih zim. In če ne zdaj, kdaj sploh še bom imela  možnost, 
da uresničim željo in idejo, da se na našo hišno goro povzpnem s smučmi 
in potem odvijugam v dolino. 
Obenem pa tudi ne izzivam grozečih plazov na bolj izpostavljenih predelih višje ležečih gora. 

V petek popoldan po opravljenih dolžnosti do države sem upala, 
da bom prva urezala smučino tja gor. Pa ni bilo tako. 
Nekdo je očitno imel enako idejo in prav lepa smučina me je pričakala
 od Hudega potoka po grebenu proti vrhu Oljke.

Lepota zimske narave je ovekovečila tudi vrh Bezovca, ki je nekje na sredini poti.
 Pogled navzdol na zamegljeno Šmartno mi je še okrepil dobro voljo.
 Cesta proti koči na Oljki je bila že prav lepo splužena. Seveda preveč za moj okus.
 Lahko bi jo uredili za sankanje, ne pa solili in posipali.Otroci bi bili zelo hvaležni.

Na  vrhu  ( 733 m ) in z vrha navzdol, so smučke okusile slast celca, 
ki pa je bil na žalost preveč južen. Pršiča pač  ni bilo.
 Moj spust je potekal po gozdu navzdol do ceste  pri Jugovi kmetiji. 
Nato ob robu ceste do Jugovih travnkov in dalje do Dobriča.

Prav lepo bi bilo, če sneg ne bi bil povsem južen.

Podpis na Jugovih travnikih.
 V tej zgodovinski epizodi sva sodelovala: moja malenkost in fotograf , ki seveda ni na sliki.
In imela sem vsaj še eno pričo zgodovinskega dogodka. Soseda, ki je odobraval to početje, 
kaj pa si je v resnici mislil, pa seveda poleg njega ve le še Najvišji.
Kakorkoli že; stvar je vredna ponovitve, ko bodo razmere spet naklonjene!

________________________


sobota, 10. februar 2018

Planina Javorje



Pot: Kosmačeve Rastke nad Strugami - planina Vodol - planina Javorje - in nazaj
Razmere: megleno spodaj in zgoraj, sneg pršič razen tam kjer je spihano je sneg trd
Višinska razlika: okoli 900 m
Skupni čas: okoli 8 ur

Cesta proti Snežni jami pod Raduho je zasnežena zato sva šla kar po njej. 
Pred nama je nekdo že naredil smučino. Zdelo se nama je zelo "komot", 
saj sva letos že velikokrat sama delala smučino v globokem ali manj globokem snegu.
 Smrečni snežaki so se nama ob poti priklanjali. 
Lepo jih je bilo videti, zlomili pa se tudi ne bodo.
 V ozadju je Rogatec, višinske megle pa so nakazovale, 
da danes zelo verjetno sonca ne bova videla.
 Poklon malega smrežaka.
 Sonce je pokukalo za trenutek, midva pa sva že delala načrte na kateri rob bova danes šla: 
Durce, Raduha, Lanež ...?
Čudovito valovito zasnežena planina Vodol je bila nedotaknjena. 
 Nekajkrat sva brezuspešno poskušala najti bližnjico navzgor do planine Javorje, 
vendar je najin namen preprečila včasih prehuda strmina, drugič ogromno snega ali pa podrto drevje. 
Znova sva se vrnila na poznano traso nato pa se povzpela po najini običajni poti gor na planino.

Pršiiič...sam pršiiiič v nežno valovitem pobočju!
To bo šlo krasno navzdol!

 Planina Javorje ( 1594 m ) je tokrat močno zasnežena in zametana s kupi snega.
 Pritisnila je tako huda megla, tako da sva se odločila, da na vrhove Raduhe tokrat ne bova šla.
 Za današnji megleni dan bo to dovolj. Smuka v megli navzdol, kjer ne veš kaj je spredaj,
 kaj je zadaj,  kje je spodaj in kje zgoraj, pa ni več za moj okus. 
Sicer se je občasno dalo videti malo naokrog ampak samo za kakšen trenutek in hitro fotografijo.

Snega je toliko, da dvometerski kažipot le malo gleda ven - glede na snežne napovedi pa bo tudi ta naslednji teden že prikrit. Bova preverila!
 Zametana pastirska koča na planini Javorje pa nama je dala dovolj zavetja, 
da sva se skrila pred vetrom in v miru pomalicala. No, najprej sva jo morala v megli najti, kar ni bilo preprosto, kljub temu, da planino dobro poznava.
 Pa se nisva dolgo zadrževala, mraz je vztrajno lezel v prste, v obraz ...
 pripraviti je bilo potrebno še smuči za spust.

Zgoraj na planini je bilo tako megleno, da nisva videla drug drugega,
( bo treba včasih nositi GPS tudi v planine; je bila kratka misel).  
Približno sva si v mislih označila smer spusta z vrha, se kmalu izvila iz goste megle
 in sproščen juhuhu v pršiču je bil tu!
 Tudi tole se dogaja.  Padec ni nič posebnega, če ne bi naredil pri tem tako luknjo v mehki sneg,
 da se nato komaj pobereš ven. Ker je toliko sipkega snega se  pod rokami samo vdira 
in polzi in nimaš se kam oprijeti da bi vstal.  Včasih samo obležiš in se sprašuješ 
če boš lahko sploh danes še vstal, saj je pod tabo skoraj dva metra sipkega snega.
 Nato pa zopet dalje in dalje, samo še navzdol...,s kančkom očesa opazuješ čudovito okrašen gozd, delno gledaš smer spusta in imaš v  mislih  kako je to naše stvarstvo nekaj  čudovitega ...
Vmesni pogled na stare plasti zapadlega snega.
Letos ga je toliko kot se spodobi za stare, dobre zime. Smučarskih skrbi v letošnji zimi pač ni.

Utrujena, lačna in prezebla prihajava domov, 
pred očmi in v mislih pa venomer ostaja mehko valovito pobočje pokrito s sipkim snegom, 
ki naju znova in znova zvabi navzgor v nove in nove dogodivščine.

________________

 










četrtek, 08. februar 2018

Srce razjasni in oko...


 ZDRAVLJICA (prosto po Prešernu) 
Nebo obrodilo snega nam je polno,
 ki nam oživlja žile,
 srce razjasni in oko
 ki utopi vse smučarske skrbi
 v potrtih prsih up budi.
 KAM? (prosto po Prešernu)
 Ko brez miru okrog divjam,
 pr'jatli vprašajo me KAM?
 Vprašajte rajši oblak snega,
 vprašajte rajši sneg brez dna,
 Oblak ne ve in sneg ne kam 
 jaz pa vem, kam nesejo me želje in noge ...
vse to pa  dobro vem in znam ...
 Da v gorah ni dobro smučat sam
 in to še vem
 da beli vrh gora je moj objem
 in da so razgledi po gorah
 krog in krog za naš okras
 kjer srce mi zaigra
 in igra vse do takrat
ko potopim  v dolinske se skrbi in vse meglene poti ...

_________