nedelja, 05. avgust 2018

Stol, Roblek, Prevala, Zelenica

 Pot: sestop s Stola - Tinčkova koča - Roblekov dom na Begunjščici - Prevala - Zelenica
Razmere: vroče
Pričakala sva prelep sončni vzhod na 2000 m...
Pa še en posnetek...
Najprej sva lepo sestopala po markirani stezi, ker pa je bilo preveč enostavno sva zavila levo na neoznačeno lovsko stezico, ki naj bi prav lepo prečila pobočje Stola. 
Celo na planinski karti je bila črtkano označena.
 Začelo se je lepo, se srečala s čredo konjev, katerim sva se seveda midva umaknila v breg.
Nato... pa se je stezica izgubila - tega sva že vajena, občasno sva jo zopet našla, tako da sva sestopala po svoje, iskala prehode, malo ali več gor pa spet dol, med ruševjem dalje...
... spusti niso bili vedno enostavni..., končno sva sestopila do zopet večje neoznačene steze, pa naju je spet potegnilo navzgor na drugo stezo in tako dalje, da so noge imele dovolj kilometrine.
Rešil je naju studenec ob Tinčkovi koči in ko sva se odžejala, je bil svet takoj lepši. Ampak spust s Stola je bil enkraten, čudovit in neponovljiv. Duša se je nasitila gorskega sveta.
 Sledil je strm vzpon do Robleka, vmes sva gledala najin Stol na drugi strani in ugotavljala 
kod sva se spuščala in katere grape sva prečila.
Roblekov dom je bil poln planincev vendar se je še našla prazna miza in stol za utrujene noge.
Tudi jadralna letala soimela svoj dober dan.
Utrinek...
Sledil je sestop na Prevalo, kjer imajo okusno hrano. 
Midva sva izbrala kislo mleko z obilno smetano. Njammmm ...
Nato pa zopet pot pod noge in po prijetni stezici skozi Bornove tunele nazaj na Zelenico. Nič se niso spremenili v 30 letih, kar sva bila tu, le pot je bolj prehojena in bolj varovana.
Dva dni v gorskem svetu je minilo, noge so naredile veliko kilometrov in veliko višinskih metrov, menda je to sedaj moderno, če se meri ampak kaj bi se s tem ukvarjali, 
svet je tudi brez tega še vedno čudovit.

_______________________























sobota, 04. avgust 2018

Od Zelenice, prek Vrtače, pa do Stola

Pot: Ljubelj - Zelenica - Vrtača - Svačica - sedlo Belščica - Stol - Potoški Stol - Prešernova koča na Stolu
Čas: 8 ur 
Razmere: krasne

Koča na Zelenici je bila v zgodnjem jutru že obsijana z soncem. 
Najin današnji cilj - Stol, je še daleč.
Hm, ali bo vrh zamegljen, ko bova prispela tja gor?

Na vrhu Vrtače so se oblaki za nekaj časa razmaknili.

Zopet sem lahko občudovala greben Na možeh, ki smo ga prehodili pred leti.
Vrh Vrtače - 2181 m.
Redke planike so tudi tu krasile pobočje Vrtače.
Sledil je spust in prečenje melišč proti sedlu Belščica.
Pot sicer ni označena ne v naravi ne na mojem zemljevidu, je pa dobro sledljiva, če ni megle.
Še tjale gor na Svačico je bilo potrebno skočit, če sva že tukaj. Kdove kdaj bova naslednjič tu?

Utrinek ob poti na Svačico. Pot vleče naravnost gor - nič ovinkov za počivat.
Pogled z vrha na Celovško kočo in Kozjak ( Ovčji vrh ) v ozadju.

Vrh Svačice - 1953 m.
Pogled nazaj na prehojeno pot od Vrtače.
Sledil je vzpon na Mali Stol.

Gor pa Prešernova koča. Na odlični razgledni točki.
Na Velikem Stolu ( 2236 m ) je križ podrt. Premočan veter?

Greva še proti Potoškemu Stolu in Vajnežu.
Oblaki so še vedno nakazovali, da bi radi spustili kakšno kapljo dežja a se nisva dala odgnati.
Pogled nazaj proti Malemu Stolu tudi ni bil več čist in jasen.
Sestopila sva s Stola kar povprek ob grebenu. 

Sestop s V. Stola na sedlo in zopet gor na Potoški Stol. ( 2014 m ).
Pogled nazaj na Stol kamor se morava še vrniti. Za danes sva prehodila pravzaprav več kot dovolj.
Morda celo preveč.

Gorski utrinek.
Napis, da ne zgrešiš vrha?
Čudovit sončni zahod se nama je obetal.
In res sva ga užila.

Kmalu je ostalo le še malo svetlobe na obzorju.
 Načrti za nasledni dan?
Pogled v dolino.

Oblaček pohajaček nad meglicami.
Tihožitje ob koči.

Za ta dan se je nabralo kakšnih 2500 prehojenih višinskih metrov,
 zato bo spanec krepko zaslužen ampak kratek.
Jutri naju čaka zgodnje vstajanje in zanimiv sestop s Stola.

_____________________





sobota, 28. julij 2018

Ojstrica

Pot: Planina Podvežak - koča na Molički planini - stara Kocbekova pot - M.Ostrica - Ojstrica 

Jutro na planini Podvežak je veliko obetalo.
Koča na Molički planini je samevala; tod res ne hodi veliko planincev.
Vstop na staro Kocbekovo pot je označen z novimi markacijami. 
Še pred leti ta pot ni bila markirana.
Na poti ti srce zapoje od lepih razgledov naokoli.
Lepotice planike vzdušje še polepšajo.
Na M.Ojstrici je občutek že veličasten.
Pogled navzdol na prehojeno pot še povečuje zadovoljstvo.
Po robu dalje do okna je pa potrebno že bolj previdno.
Veliko okno ima stalen prepih - tokrat osvežilen.
Malo okence proti vrhu Ojstrice je pa z manjšim prepihom.
Z vrha Ojstrice ( 2350 m ) proti Rinkam in Skuti so pogledi vedno čudoviti.
Letos je manjše snežišče ob poti obstalo še do sedaj. Verjetno bo pričakalo tudi nov sneg.
Pogled na pogorišče koče na Korošici je še vedno žalosten. Tudi nadomestnih kontejnerjev še ni.
Nad Srebrnim sedlom so se zopet začeli nabirati oblaki. A bova ponovno mokra?
Nad V.zelenico in V.vrhom so se oblaki tudi nabirali. Sumljivo je ...
Pogled nazaj na prehojeno pot. Kmalu bo treba to ponovit!
Pohajanje po lepi poti nazaj proti planini Podvežak spada že med del zasluženega počitka.
Doma le še kakšna osvežilna pijača in obujanje spominov na prehojen dan.

_________________________