sobota, 10. februar 2018

Planina Javorje



Pot: Kosmačeve Rastke nad Strugami - planina Vodol - planina Javorje - in nazaj
Razmere: megleno spodaj in zgoraj, sneg pršič razen tam kjer je spihano je sneg trd
Višinska razlika: okoli 900 m
Skupni čas: okoli 8 ur

Cesta proti Snežni jami pod Raduho je zasnežena zato sva šla kar po njej. 
Pred nama je nekdo že naredil smučino. Zdelo se nama je zelo "komot", 
saj sva letos že velikokrat sama delala smučino v globokem ali manj globokem snegu.
 Smrečni snežaki so se nama ob poti priklanjali. 
Lepo jih je bilo videti, zlomili pa se tudi ne bodo.
 V ozadju je Rogatec, višinske megle pa so nakazovale, 
da danes zelo verjetno sonca ne bova videla.
 Poklon malega smrežaka.
 Sonce je pokukalo za trenutek, midva pa sva že delala načrte na kateri rob bova danes šla: 
Durce, Raduha, Lanež ...?
Čudovito valovito zasnežena planina Vodol je bila nedotaknjena. 
 Nekajkrat sva brezuspešno poskušala najti bližnjico navzgor do planine Javorje, 
vendar je najin namen preprečila včasih prehuda strmina, drugič ogromno snega ali pa podrto drevje. 
Znova sva se vrnila na poznano traso nato pa se povzpela po najini običajni poti gor na planino.

Pršiiič...sam pršiiiič v nežno valovitem pobočju!
To bo šlo krasno navzdol!

 Planina Javorje ( 1594 m ) je tokrat močno zasnežena in zametana s kupi snega.
 Pritisnila je tako huda megla, tako da sva se odločila, da na vrhove Raduhe tokrat ne bova šla.
 Za današnji megleni dan bo to dovolj. Smuka v megli navzdol, kjer ne veš kaj je spredaj,
 kaj je zadaj,  kje je spodaj in kje zgoraj, pa ni več za moj okus. 
Sicer se je občasno dalo videti malo naokrog ampak samo za kakšen trenutek in hitro fotografijo.

Snega je toliko, da dvometerski kažipot le malo gleda ven - glede na snežne napovedi pa bo tudi ta naslednji teden že prikrit. Bova preverila!
 Zametana pastirska koča na planini Javorje pa nama je dala dovolj zavetja, 
da sva se skrila pred vetrom in v miru pomalicala. No, najprej sva jo morala v megli najti, kar ni bilo preprosto, kljub temu, da planino dobro poznava.
 Pa se nisva dolgo zadrževala, mraz je vztrajno lezel v prste, v obraz ...
 pripraviti je bilo potrebno še smuči za spust.

Zgoraj na planini je bilo tako megleno, da nisva videla drug drugega,
( bo treba včasih nositi GPS tudi v planine; je bila kratka misel).  
Približno sva si v mislih označila smer spusta z vrha, se kmalu izvila iz goste megle
 in sproščen juhuhu v pršiču je bil tu!
 Tudi tole se dogaja.  Padec ni nič posebnega, če ne bi naredil pri tem tako luknjo v mehki sneg,
 da se nato komaj pobereš ven. Ker je toliko sipkega snega se  pod rokami samo vdira 
in polzi in nimaš se kam oprijeti da bi vstal.  Včasih samo obležiš in se sprašuješ 
če boš lahko sploh danes še vstal, saj je pod tabo skoraj dva metra sipkega snega.
 Nato pa zopet dalje in dalje, samo še navzdol...,s kančkom očesa opazuješ čudovito okrašen gozd, delno gledaš smer spusta in imaš v  mislih  kako je to naše stvarstvo nekaj  čudovitega ...
Vmesni pogled na stare plasti zapadlega snega.
Letos ga je toliko kot se spodobi za stare, dobre zime. Smučarskih skrbi v letošnji zimi pač ni.

Utrujena, lačna in prezebla prihajava domov, 
pred očmi in v mislih pa venomer ostaja mehko valovito pobočje pokrito s sipkim snegom, 
ki naju znova in znova zvabi navzgor v nove in nove dogodivščine.

________________

 










četrtek, 08. februar 2018

Srce razjasni in oko...


 ZDRAVLJICA (prosto po Prešernu) 
Nebo obrodilo snega nam je polno,
 ki nam oživlja žile,
 srce razjasni in oko
 ki utopi vse smučarske skrbi
 v potrtih prsih up budi.
 KAM? (prosto po Prešernu)
 Ko brez miru okrog divjam,
 pr'jatli vprašajo me KAM?
 Vprašajte rajši oblak snega,
 vprašajte rajši sneg brez dna,
 Oblak ne ve in sneg ne kam 
 jaz pa vem, kam nesejo me želje in noge ...
vse to pa  dobro vem in znam ...
 Da v gorah ni dobro smučat sam
 in to še vem
 da beli vrh gora je moj objem
 in da so razgledi po gorah
 krog in krog za naš okras
 kjer srce mi zaigra
 in igra vse do takrat
ko potopim  v dolinske se skrbi in vse meglene poti ...

_________




nedelja, 04. februar 2018

Plešivec

Pot: Črnivec - Plešivec pri Kašni planini
Razmere: 60 cm in več novega snega
 Nova pošiljka snega je prispela v zadnjih dneh. Padlo ga je toliko, da je bila gaz precej globoka.

Upala sva, da bova sama urezala prvo smučino do Kašne planine in nazaj, 
pa naju je presenetila že narejena gaz od nekaj pešakov in smučarjev.

Zaradi ogromnih količin novega snega je v naših gorah velika nevarnost snežnih plazov. 
To je verjetno glavni razlog, da je danes varna Kašna planina toliko oblegana.
Midva pa sva zato raje zavila na manj znani Plešivec ( 1329 m ). 
To je gozdnat hrib pri Kašni planini, z njega vodi sicer označena pot dalje preko planine 
proti Lepenatki. Spodaj se vidi megleno morje na kamniški strani Črnivca. 
Tudi pogled na zasneženo Menino planino na nasprotnem pobočju je bil čudovit. Toooliko beline ...

Urice nedeljskega popoldneva so prekratke, sonce je že pričelo svojo pot proti zahodu.

Midva pa navzdol. Tokrat smuka ni bila idealna. Sneg je bil takšne kvalitete, da se ni dalo hitro vijugati levo in desno ampak si kar potonil in obstal v preveč mokrem snegu.
Zato sva se večinoma vozila kar naravnost navzdol pa je bilo kljub temu lepo, samo da se peljemo.
 Privoščila sva si še zadnji pogled navzdol na Črnivec, preden so ga zajele meglice ...
Tukaj gor nad meglicami pa je še vedno lepo, zato se nama ni pretirano mudilo navzdol v dolino. Večkrat sva se ustavila in se razgledovala, kje bi lahko prihodnjič smučala. Idej ni manjkalo, 
lahko pa zmanjka snega prej kot se bova uspela odpraviti v novo smučarijo.  

Domov sva se vozila po impresionistično zabrisani, megleni in omračeni Zadrečki dolini.
Tudi to je čutno doživetje, ki dolgo ostaja v spominu.

__________________________