sreda, 07. oktober 2020

Slovenska planinska pot - goriško- primorski del

 V slovenski planinski transverzali nama je manjkalo še nekaj vrhov predvsem na goriškem delu poti. To so nižji hribi  vendar  se bova povzpela še na te. 

Prvi vrh na najini poti je bil Sivka- 1008 m. To je vrh s vpisno skrinjico ter žigom, severno od Idrije, brez razgleda saj je zaraščen z gozdnimi drevesi.

Pogled na bližnjo kmetijo z vznožja Sivke.

Naslednja je bila Hleviška planina-907 m in Vojsko

Koča na Hleviški planini je bila zaprta, toda okolica koče je nakazovala, 
da je priljubljena točka za izletnike. 
Do koče se lahko pripelješ z avtom.

Razgled z vasice Vojsko sega do Julijcev.
V najini knjižici planinske transverzale je potreben žig z Vojskega, v novejših različicah pa ne več. 
No na Vojskem ni bilo moč dobiti žiga. 
Za dokaz da si bil tam je potrebna fotografija.

Z avtom sva se zapeljala dalje do Ajdovščine in se povzpela še na Trstelj- 643 m. 
To je hribček pri Ajdovščini, malo pod vrhom je Stenjkova koča.


Žig z vrha sva dobila pri koči.

Naslednji dan je prišel na vrsto Mali Golak- 1495 m. 

S Predmeje je dve uri hoda na vrh.

Z vrha so lepi razgledi na Julijce...
...kot je npr. na spodnji sliki.

S Predmeje vodi  pot tudi  na Čaven- 1185 m. Pa sva se povzpela še tja. 

V barvah jesenskega gozda je pot hitro minila.

Po planoti Čaven sva prehodila lepo krožno pot:  koča Antona Bavčerja ...
...Veliki Modrasovec

...med potjo je  tale skala bila napoti in sva pot očistila...

...nato je sledil Kucelj
Kucelj ima res pravo ime; je res pravi kucelj na planoti Čaven.
Vrh Kuclja.
Meglice so se dvigovale in še polepšale tale jesenski dan.

Takole poteka krožna pot po Čavnu, malo sva si jo podaljšala in priredila po svoje
 ter uživala v razgledih na vipavsko dolino.

Nisva pa s tem zaključila primorskih poti. Se bova še vrnila- morda prav kmalu!

_____________________




torek, 15. september 2020

Skuta in Turska gora

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Turški žleb, Skuta, Turska gora, Kamniško sedlo, Okrešelj
Čas: okoli 11 ur
Višinska razlika: okoli 1500 m

Pogled z vrha Turškega žleba na Mrzlo goro me vedno prevzame, 
zato bo potrebno še večkrat ponoviti to pot.
Ko je konec prečenja melišč, prav lepo vstopiš v dobro varovano steno Skute.
Sonce je zdaj že pokukalo čez rob.
Po prečenju melišč ter podov se prav  prileže malo raztegniti roke in noge.
V tem sončnem dnevu je razgled z vrha Skute  čudovit. 
Kočne, Grintovec, Dolgi hrbet ter Štruca v ospredju.
Skuta - 2532 m.
Pogled na Rinke.
Sedaj pa sestop. 
V letu 2019 je bila jeklenica proti vrhu Skute poškodovana. 
Sanirali so jo in se mi zdi, da so smer na vrh Skute zelo dobro izpeljali.
Svet pod Skuto proti Turski gori je poln škrapelj, žlebičev in različno velikih vrtač.
Pogled proti Turski gori, v ozadju je Brana.
Meglice so se pričele plaziti okoli vrhov in tudi vrh Turske gore - 2251 m so že malo zajele.
Pogled nazaj na Skuto in Rinke, ki so že za nama.

Sedaj pa je sledil sestop s Turske gore na Kotliče. Je zelo lep kar se tiče razgleda,
 toda sama pot je za moj okus še vedno preveč razbita, 
saj je polno drobirja in je potrebno paziti na vsak korak.
Na Kamniškem sedlu sva zavila nazaj proti Okrešlju, dokler pod steno sedla nisva opazila črede  kozorogov. To naju je za nekaj časa ustavilo. 
Veter je pihal od njih proti nama, zato niso zavohali nič nevarnega. 
Lahko sva jih dolgo opazovala v tišini, pa niso zbežali, čeprav so naju opazili. 
Potem so zelo spretno splezali nekaj metrov nad nama po steni navzgor 
do novih nedostopnih pašnikov, ki so skriti v severni steni Brane.

 Ti kozorogi so nama prav lepo popestrili zaključek najine poti.

________________________________


petek, 11. september 2020

Visoki kanin



Pot: D postaja na Kaninu, Visoki Kanin, Dom Petra Skalarja na Kaninu, D postaja.
Čas: okoli 8 ur
Višinska razlika: okoli 600 m
Za zadnji dan najinega potepanja po Julijcih sva izbrala manj naporno pot, 
saj naju je še čakala vožnja domov. 
Pripeljati sva se dala s kaninsko gondolo na D postajo na kaninske pode.
S kaninskih podov se že razpre lep razgled daleč naokoli.
Vsa pot je res lepo označena. Sicer v megli bi to še kako prišlo prav, zlasti če si prvič tu.
Meglice so sicer res ustvarjale lepo podlago za dobre fotorafije, 
vendar so obenem pomenile tudi grožnjo, da bodo vrhovi kmalu v oblakih.
Pot je enostavna, z nekaj klini, dobro označena in res lepa.

Vzpenjala sva se po grebenih Kaninskih podov. 
Razgledi so  bili čudoviti, dokler se niso priplazile meglice tudi na vrhove. 
Zato pa so fotografije bolj impresionistične, kar nama tudi veliko pomeni.
Pogled navzdol po kaninskih obronkih razkriva večne kamnite sklade, ki dajejo vtis mogočne lepote.
Zopet nekaj čednega v našem stvarstvu....
Proti vrhu...
... in kmalu stojiva tam, kjer sva si želela:  na vrhu Visokega Kanina - 2572 m 
In dala sva se slikati, ker sva tam našla družbo.
Na poti navzdol sva se napotila preko čudovitih kaninskih podov do Doma Petra Skalarja- 2260 m,
 ki pa je bil zaprt. Odkar ga upravljajo jamarji, planinci in drugi izletniki tukaj ne morejo več pričakovati zanesljivega gostoljubja.
Tale pot je bila res uživaška, ne težka, lepo označena in zelo razgledna. 
Spodaj na sliki je Dom Petra Skalarja ter zraven bivak, ki pa je na eni strani poškodovan.
Še enkrat prelepi in širni kaninski podi, čeprav v meglicah.
Ko sva se vrnila nazaj na postajo D kaninske gondole, so se megle razkadile, pa se je prikazalo še sonce. Zato sva ostala še dolgo na prikladnih ležalnikih in dopolnjevala zalogo vitamina sreče.
 
______________________