Prikaz objav z oznako Notranjsko hribovje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Notranjsko hribovje. Pokaži vse objave

nedelja, 04. januar 2015

Snežnik

Izhodišče:  dom na Sviščakih
Razmere:  zasnežena pot in precej vetrovno
S Sviščakov vodi steza skozi značilen kraški bukov gozd.
Ko se steza dvigne nad prve griče, si  lahko ogledaš tokrat v belo oddet Snežnik. Ni čudno, da ima tako ime. Domačini ga naglašujejo s poudarkom "z dolgim e" v imenu.
Tokrat so bila posamezna drevesa takole belo okrašena.
Ivje ter leden oklep sta bila le na nekaterih drevesih.
 Kot da bi burja izbirala katero drevesce bo okrasila.
Koča pod vrhom Snežnika je s poti dobro vidna že kako uro preden jo dosežeš.
Tokrat je bil Snežnik še posebno lep zaradi barv,  
bele smrečice na zeleni podlagi ruševja so bile prav lepo okrašene.
Ruševje pa je imelo male bele sneženo-ledene skodelice na koncu vejic.
Kot kokoni sviloprejk so sijale.
Povsod svetleča belina na temnozeleni podlagi.
Privlačen greben se razpostrira z vrha proti jugozahodu.
Pogled čez greben nudi razgibano pokrajino s ptičje perspektive - stati je bilo potrebno v razkoraku zaradi izredno močnih sunkov vetra.
Na vrhu - 1796 m.
V ozadju se vidi del kvarnerskega zaliva z Istro in Cresom. Tudi Učka ima belo sneženo kapo.
Na vrh je vodila ledeno gladka, iskreča in svetleča pot.
Le nekaj metrov pod vrhom se nahaja zavetišče Draga Karolina na Velikem Snežniku.
Koča je bila odprta, topla in prijazna.
Pogled proti Notranjski je razkrival, da je sončen dan tudi tam.
Še en pogled bele lepote na zeleni podlagi. Lepa paša za oči.
Pot nazaj je bila občasno spolzka vse do bogatega kraškega gozda pred Sviščaki.
Danes Snežnik res ni imel obilice snega, je bil pa zato poseben zaradi zasneženih in poledenelih dreves. Nekateri borovci pa so ostali zeleni 
in tako je nastala enkratna panorama belega in zelenega.
Verjetno bova Snežnik še večkrat obiskala, saj je enkraten s svojim razgledom
 in je tudi v zimskih razmerah varno dostopen.

sobota, 22. maj 2010

Čaven in Golaki

Izhodišče: parkirišče pred tuneli nad Lokavcem
Čas hoje: 4-5 ur

Za danes sem si izbrala krožno pot : od tunelov nad Lokavcem, do Bavčarjevega doma na Čavnu, nato Kucelj na Čavnu ter nazaj mimo Male gore in po Srednje čavenski poti zopet do tunelov nad Lokavcem.

Torej ena  od številnih poti na Čaven se prične pred skalnatimi tuneli nad vasjo Lokavec po Srednje čavenski poti.
Pot je zelo položna, mehka ,posuta z borovimi iglicami in res paše na tak sobotni od sonca obsijan dan. Po kakšne pol ure hoje se del poti odcepi od Srednje čavenske poti  in  strmeje vzpne proti Bavčarjevi koči na Čavnu.


Po kratkem vzponu se odprejo  prekrasni travniki z pomladanskimi rožami kot so  narcise, avrikelj, petelinčki....ter razgledi nad Vipavsko dolino. Pod vrhom imenovanim Modrasovec na pogorju Čaven  že opazim Bavčarjevo kočo, ki  je lepo obiskana.






Pri koči so številni smerokazi za veliko različnih pešpoti, jaz pa sem nadaljevala pot proti Kuclju na Čavnu. Zopet malo dol in nato kratek vzpon na vrh imenovan Kucelj, kjer je nekaj planincev že uživalo v prekrasnem razgledu po primorskih planotah vse do tržaškega zaliva.




Nazaj sem se vračala po poti za Malo goro in kmalu se je prikazala idilična kočica na Mali gori, ki pa je žal bila zaprta. Če je koča odprta,  planinci lahko tu dobijo čaj.










Pot sem nadaljevala  zopet po razgledni Srednje čavenski poti. Steza se je vila ob steni Čavna, ponekod vklesana v steno, na enem predelu tudi varovana z jeklenicami.
Opazila sem plaz nad Lokavcem.












Nato je sledilo celo nekaj grobih melišč, apnenčasti skladi dajejo občutek kot da sem visoko v naših Alpah, čeprav se gibljem od 900 do 1200 m.
Gozdna steza je potekala skoraj zopet brez vzponov in spustov , mimo  prekrasnega  osamelega balvana ali kako naj mu rečem.


Po treh urah in pol sem se vrnila do avta in nato nadaljevala izlet do Male Lazne.  Vožnja po atraktivni avtomobilski cesti skozi nekaj skalnatih tunelov je hitro minila do Predmeje, od tu dalje pa proti vasi Lokve.





Na  poti med Predmejo in Lokvami  se sredi Trnovskega gozda nenadoma odpre velika jasa  imenovana Mala Lazna. Na koncu jase med bukovimi in smrekovimi gozdovi se skriva  koča v kateri ti ponudijo dobro domačo hrano. Tako okusnih palačink kot jih je tu pripravila oskrbnica koče, že dolgo nisem jedla.
Z jase vodijo številne poti,  med njimi v Veliko ledeno jamo, Mali Goljak, Mrzovec....Oskrbnik koče nam še pove, da je poleti tu polno italijanskih gostov, pozimi pa ogromno snega, ki je tudi v tej zimi 2010 skopnel šele pred kratkim, tako da je Velika ledena jama v mesecu maju še zaprta.

Z Male Lazne vodi ena pot do Iztokovega zavetišča pod Golaki, zopet idilična lesena koča z dobro hrano in prijaznimi oskrbniki.
Od koče do vrha Golakov je 40 minut hoje po gozdu, v katerem je polno skal. Skale so celo združene  v nekakšno zanimivo skalnato podlago, opazila sem tudi nekaj škrapelj.






Z vrha Golakov je čudovit razgled na Julijce na eni strani ter Notranjsko z njenimi planotami na drugi strani.

sobota, 10. april 2010

Rakov Škocjan

Izhodišče: dom ali hotel v Rakovem Škocjanu
Čas hoje: 3-4 ure

V soboto smo se udeleženci Madeire zbrali na kratkem izletu po Rakovem Škocjanu. Imeli smo dobro vodičko, ki nas je popeljala po poteh Rakovega Škocjana ter nam razlagala zgodovino tega kraja ter nas vodila od Malega naravnega mostu do Velikega naravnega mostu in še vse po vseh potkah naokrog in še malo v vhode jam. Ko opazujem vode , sem vselej začudena nad silo in množino vode, ki pridrvi v požiralnike ali ven iz njih. Hodili smo tudi mimo idilično zelenih livad z malimi jezerci, pokukali v jame, kjer voda izginja v požiralnike. Če sem si prav zapomnila , v teh jamah priteče iz zunajnega sveta reka Unica, ki se v sklopu teh jam in Planinski jami združi s Pivko. Ta priteče na plano zopet  na Planinskem polju kot Pivka in nato na koncu Planinskega polja zopet ponikne v podzemni svet in končno  priteče na površje kot Ljubljanica v Močilniku.
Na koncu smo se okrepčali v restavraciji in zopet obujali spomine na naše potovanje po Madeiri.

sobota, 27. marec 2010

Glinščica

Izhodišče: vasica Beka
Čas hoje: 5 ur skupaj

Za sončno soboto sva skupaj splanirala opravke na Primorskem in popoldanski izlet po soteski Glinščice.
Peljala sva se iz Kozine mimo naselja Ocizla ter še naprej po značilni primorski pokrajini do idilične vasice Beka. Tu se cesta za avomobile konča. Naprej vodi kolovoz za ogled podzemnih jam ali pa desno v Botazzo(Botač). Po spustu v vas Botač sva se začela vzpenjati proti cerkvi Sv.Marija na Pečeh.(239 m) in sicer po levem bregu soteske. Po dobro označeni poti nas je hodilo kar precej obiskovalcev. Po kratkem vzponu do cerkve, sva že uživala v razgledu na stene na nasprotni strani soteske Glinščice ali Rosandre po italijansko. Nato pa še na vrh nad cerkvijo, ki je prav zanimivo lep. Zaradi strmih sten in prehodov imaš občutek, da si visoko kje v Julijcih. Razgled je seveda zopet čudovit na celotno sotesko Glinščice. Za nadaljevanje poti sva se odločila za daljšo možnost in sicer do Razgledišča nad Krogljami. Ni nama bilo žal. Pot je lepo označena, najprej vodi skozi primorski gozd in kar naenkrat se nama je odprl razgled na tržaški zaliv. Razgled je res prečudovit. S Trsta se je slišal pravi hrup, ki pa se nekako ni mešal z blagodejno tišino tu v hribih. Zdelo se je, da je mesto nekje daleč. In pomislila sem, da se sploh ne zavedamo, kako so mesta onesnažena s hrupom. Tega se zavemo šele takrat, ko prisluškujemo tišini v hribih, nekje od daleč pa se do nas privalovijo zvoki mest. Z razgledne točke je zopet vodilo precej poti in izbrala sva stezo navzdol do koče Premude. Ob koči je bilo veliko obiskovalcev, ki so uživali na kosilu, midva pa sve vzela kar pot pod noge in šla dalje čez Glinščico, na drugi desni breg po Stezi prijateljstva, tako so imenovali to krožno pot. Steza se je vila ob Glinščici, ki je s svojimi bazenčki in tolmuni , res posebna. Ker je tu več steza sva se odločila za najvišjo možno, ki pa je naju pripeljala do vznožja stene nad sotesko Glinščico. Kar nekaj časa sva se prebijala dalje nato pa zopet raje spustila do struge Glinščice. Malo po eni strani potoka nato skok na drugo stran potoka in vse tako do slapa Botač. Za trud sva bila poplačana z temno zeleno barve lagune tik pod slapom. Ker je bilo to brezpotje, je bilo potrebno najti pravo stezo za v vasico Botač in odločila sva se za strmino in skale na levi strani soteske. Malo grizla kolena in splezala par skal in že sva bila na lepo urejeni potki za v Botač. V vasici sva si še natočila vode iz vaškega studenca in se nato podala nazaj navzgor do Beke. Z vsemi ovinki in hoji po brezpotju sva nad in ob Glinščici uživala 5 ur.

sobota, 21. november 2009

Gradiška tura



Izhodišče vas Gradišče nad Vipavo, plezalna varianta
Čas: skupaj okoli 4 ure hoje

Prvič na Gradiško turo po plezalni poti.

Ob rahli burji se vzpenjam po steni in uživam ob prelepem razgledu po vipavski dolini in okoliških hribih.
Najprej malo po potkah v gozdu nato zavijem v plezalno smer in zajle so že tu. V sredinu je prisrčno urejena razgledan ploščad, sicer z manjkajočimi bruni ali deskami v tleh ampak zelo prijetno. Plezam dalje, sonce me čedno greje in pomislim, da poleti pa tu pokuka ven kakšna kačica.
Burja pokaže zobe na vrhu stene in si mislim, če bi bilo tako v steni, bi se  bilo potrebno kar dobro držat zajl. Mislim, da piha tam okoli 100 km na uro pa tudi vremenska napoved je tako rekla.

Na vrhu sprehod po rahlo zasneženem kraškem gozdu do Furlanovega zavetišča pri Abramu, približno 1h hoje. Koča ima  verjetno veliko obiskovalcev, saj je dostopna z avtom pa tudi lepo urejena , poleg tega pa ima še kletko z medvedom zraven, kar je za otroke seveda nekaj posebnega.
Vračam se po poti do vrha Plaz, vmes opazujem bivšo mulatero, kjer je občasno še opazit odtise starih kolesnic v skali.
Še postanek na vrhu Plaz nad Vipavo ter prelep razgled po Vipavski dolini.

In sem že zopet pri avtu v vasi Gradišče.

Zopet ena od prekrasnih sobot.