Snežnik

Pot: Sviščaki, Snežnik ter mimo Grde jame nazaj

Ob zgodnji jutranji uri sva se odpravila proti vrhu. 

Tokrat je naju prebudil prelep ptičji ščebet vseh vrst ptic. 

Slišalo se je kot da bi bilo milijon razigranih ptic okoli naju.

 

Pot ni dolga;

 po uri in pol sva bila pri koči in uzrla malo zamegljeni  Kvarnerski zaliv ter Učko v daljavi.

Z vrha Snežnika (1796 m) so se opazile tudi zamegljene Kamniško Savinjske Alpe. 

Koča Draga Karolina je bila odprta. 

Večkrat sva že bila tu gor, vendar vedno pozimi ali izven planinske sezone, 

zato sva kočo poznala le od zunaj. Tokrat sva vstopila v prijetno notranjost. 

Kljub zgodnji (osmi) jutranji uri je bilo že nekaj planincev pred nama. Pohvalno.

Saj v hribe se hodi poleti zgodaj zjutraj, da se izogneš vročini.

 

Za pot navzdol sva izbrala lepo pot čez Srednji in Mali Snežnik ter mimo Grde jame proti Sviščakom.

Pogled nazaj proti koči...

... ter nadaljevanje poti med borovci.

Mali in Srednji Snežnik sta takole označena in se nahajata na zahodnem grebenu Velikega Snežnika.

Na tej lepi poti se je nabralo blizu 14 km ter 740 višinskih metrov.

Pa seveda veliiiiko lepih trenutkov.

 

_______________

 

Unška koliševka

Pot okoli Unške koliševke je del Krasoslovne učne poti Risnik. 

To je 125 m globoka udornica, ki je nastala po zrušitvi stropa velike podzemne jame 

med Rakovim Škocjanom in Planinskim poljem.

 Ravno pravi čas sva bila tu, saj so drevesa že izgubila liste in je tako omogočen boljši razgled.

Pot vodi okoli udornine, pa tudi na dno. V začetku je pot lažja, 

toda kmalu postane strma, pa še bolj strma, skoraj prepadna ...

... pokrita z vlažnim listjem ter zoprno drseča.

Proti dnu je groboskalnato melišče ...

... potem pa se pot izgubi med z mahom zaraščenimi skalami.

Pogled navzgor na južni rob koliševke ...

... ter navzgor z dna, izpod severnega roba.

Povzpela sva se nazaj gor na rob udornice in našla še vhod v sistem podzemnih hodnikov.

Vedela sva, da je tukaj ohranjenih okrog 1500 m podzemnih hodnikov in prostorov, 

zato sva bila opremljena s svetilko.

Razvejanih podzemnih rovov je dovolj, da se v njih zgubiš, če ti je do tega.

Imajo urejeno prezračevanje, ter nekaj izhodov v steni ali na rob koliševke.

Naslednji zanimiv izhod sva našla na koncu enega od rovov po navpičnem jašku z lestvijo,

ki naju je pripeljala zopet na prosto.

Ti rovi so vojaški ostanki iz časa med obema vojnama. Tu je namreč potekala tudi državna meja.

Nekaj zanimivosti sva izvedela z informativne table. 

Najin zemljevid pa je koliševko izrisal takole:

 Zadnjo novembrsko soboto sva zaključila zadovoljna,

ker sva po dolgem času našla za naju novo domačo naravno znamenitost.

________________

Nanos

 

Pot: Razdrto, po strmi poti navzgor, po položni navzdol, Razdrto

Je minilo precej let kar sva zadnjič hodila po tej poti, pa se je spodobilo, 

da na hitro skočiva gor, preden zavijeva na morje. 

Po uri hoje sva se izvila iz strmine in že uživala v lepih razgledih daleč naokoli.  

Na vrhu opaziva, da kočo obnavljajo. S prejšnjih potepanj po tej obširni planoti se spomniva obsežnih rastišč čemaža naprej proti Suhemu vrhu in jih greva pogledat. 

Vendar sva letos prepozna, čemaž  že cveti zato danes čemaževe solate ne bo.

Mimo koče nato odhitiva nazaj po razglednem grebenu Nanosa. 

Razgledi sežejo do Vipave in Ajdovščine, Čavna ter Golakov. Res je prelepo.

Po položni poti se spuščava proti Razdrtemu.

Lep in razgleden je tale Nanos, kot vedno ponovno ugotavljava.

____________________

Brkinški rob

 Pot: Podtabor po cesti do Šilentabora in po robu nazaj čez Grmado in Gradišče

Pot po Brkinškem robu je primerna bolj za zimsko in zgodnje pomladni čas,

 tako kot sta jo opravila npr. Barbara in Boštjan. Pri naju je prišla ta pot na vrsto sedaj v maju.

Hojo sva pričela v Podtaboru po stari italijanski cesti ..

...mimo zanimive stene, ki jo plezalci še niso opremili...je pač sumljivo previsna v vrhnjem delu ...

... še skozi predor...

Jutranje meglice nad Narinom, vasjo južno od Podtaborske stene so izrisovale krasne impresije.

Stena se nato umakne položnejšim pobočjem, kjer se priključi še nekaj poti 

in že greva rahlo navzgor do lepe cerkvice sv. Martina.

S ceste nato skreneva na rob planote in nadaljujeva do vrha Šilentabora.

Rob pečin je v tem času bujno zelen z obilico cvetja.

Razgled sega daleč proti Vremščici in Nanosu.

Strma travnata pobočja pod Šilentaborom pa so polna cvetočega španskega bezga.

Vrh Šilentabora( 751 m ).

Z vrha se vidi dalje proti ostalim gričem. 

Malo naju je mikalo, da bi še nadaljevala pot, pa nama ni ugajal spust preko doline. 

Redko se pri nama zgodi, da razum prevlada srce. Tokrat je zmagal!

Zato sva se raje obrnila nazaj v vas Šilentabor prebrat opisno tablo.

Nato pa zopet navzgor na rob med cvetoče grme...

... in nazaj do cerkvice sv.Martina.

Pri cerkvi je pot zavila po cesti navzdol mimo Grmade. Midva pa sva hotela v povratku hoditi po robu prepadnih sten, zato sva jo mahnila po slabi potki v smeri vrha Grmade ( 720 m ).

Kmalu je težko sledljiva steza izginila v goščavi, pa sva se vseeno trmasto prebijala v smeri Grmade 

preko trave, grmičevja, trnovja in padlih dreves. 

Pogrešala sva najino mačeto, škarje in srp. Malo popraskana sva dosegla vrh še preden sva obupala.

Ko sva sestopila z Grmade na Guri , sva nadaljevala zopet po lepi poti do Gradišča( 791 m)...

Z Gradišča je lep pogled dalje po Brkinškem robu.

Mimo velike planjave sva hodila počasi in kar nekaj časa delala družbo čredi konj,

 ki se je pasla v sočni travi.

Med prelepim cvetjem sva nadaljevala dalje po robu, pod nama pa že videla staro italijansko cesto.

Pohod sva zaključila na izhodišču v Podtaboru in nabralo se je za okoli 14 km  in 472 višinskih metrov poti.

Ugotovila sva, da je tukaj tudi pomladni čas prijeten za hojo po robu pečin.

Še prideva!

_______________