Brkinški rob

 Pot: Podtabor po cesti do Šilentabora in po robu nazaj čez Grmado in Gradišče

Pot po Brkinškem robu je primerna bolj za zimsko in zgodnje pomladni čas,

 tako kot sta jo opravila npr. Barbara in Boštjan. Pri naju je prišla ta pot na vrsto sedaj v maju.

Hojo sva pričela v Podtaboru po stari italijanski cesti ..

...mimo zanimive stene, ki jo plezalci še niso opremili...je pač sumljivo previsna v vrhnjem delu ...

... še skozi predor...

Jutranje meglice nad Narinom, vasjo južno od Podtaborske stene so izrisovale krasne impresije.

Stena se nato umakne položnejšim pobočjem, kjer se priključi še nekaj poti 

in že greva rahlo navzgor do lepe cerkvice sv. Martina.

S ceste nato skreneva na rob planote in nadaljujeva do vrha Šilentabora.

Rob pečin je v tem času bujno zelen z obilico cvetja.

Razgled sega daleč proti Vremščici in Nanosu.

Strma travnata pobočja pod Šilentaborom pa so polna cvetočega španskega bezga.

Vrh Šilentabora( 751 m ).

Z vrha se vidi dalje proti ostalim gričem. 

Malo naju je mikalo, da bi še nadaljevala pot, pa nama ni ugajal spust preko doline. 

Redko se pri nama zgodi, da razum prevlada srce. Tokrat je zmagal!

Zato sva se raje obrnila nazaj v vas Šilentabor prebrat opisno tablo.

Nato pa zopet navzgor na rob med cvetoče grme...

... in nazaj do cerkvice sv.Martina.

Pri cerkvi je pot zavila po cesti navzdol mimo Grmade. Midva pa sva hotela v povratku hoditi po robu prepadnih sten, zato sva jo mahnila po slabi potki v smeri vrha Grmade ( 720 m ).

Kmalu je težko sledljiva steza izginila v goščavi, pa sva se vseeno trmasto prebijala v smeri Grmade 

preko trave, grmičevja, trnovja in padlih dreves. 

Pogrešala sva najino mačeto, škarje in srp. Malo popraskana sva dosegla vrh še preden sva obupala.

Ko sva sestopila z Grmade na Guri , sva nadaljevala zopet po lepi poti do Gradišča( 791 m)...

Z Gradišča je lep pogled dalje po Brkinškem robu.

Mimo velike planjave sva hodila počasi in kar nekaj časa delala družbo čredi konj,

 ki se je pasla v sočni travi.

Med prelepim cvetjem sva nadaljevala dalje po robu, pod nama pa že videla staro italijansko cesto.

Pohod sva zaključila na izhodišču v Podtaboru in nabralo se je za okoli 14 km  in 472 višinskih metrov poti.

Ugotovila sva, da je tukaj tudi pomladni čas prijeten za hojo po robu pečin.

Še prideva!

_______________

Otliški Maj, Otliško okno, Sinji vrh, Podrta gora

 

Pot: izvir Hubelj, Otliški Maj, Otliško okno, Sinji vrh,  Prava (Podrta gora), Črne stene, izvir Hubelj

Tudi tokrat je bil na vrsti primorski del hribov. 

Pot sva pričela pri mogočnem izviru Hubelj nad Ajdovščino.

Nekje tam gor  na višini 1000 m se pogledom iz doline skrivajo najini vrhovi.

Pot se vije navzgor, je prav lepo označena in olepšana z vzpodbudnimi zapisi ter  s cvetočimi irisi.

Kmalu zagledava znani okni in prvo se povzpneva do malega okna...

... ter nato dalje na rob vrha oziroma na rob te kraške planote.

Najprej zavijeva na levi vrh, Otliški Maj ( 847 m). Burja je naju hitro odpihnila navzdol, 

ujela pa sva še lep pogled na Sinji vrh daleč v ozadju, kamor sva namenjena.

Nato zopet nazaj in sledilo je res prelepo Otliško okno.

 Morala sva se povzpeti še na njegov vrhnji obod.

Sledilo je nadaljevanje do znane spirale. Avtor te mojstrovine se je prav lepo potrudil in ovekovečil trud primorskih ljudi, ko si s pobiranjem kamenja izborilo svoj konček rodovitne zemlje.

Takole izgleda zaključek meditativne kamnite potke pri dnu naravne vrtače.

Nato je sledil "dolgi" pohod do Sinjega vrha. 

Malo po označenih poteh, malo po cesti in najinih bližnjicah, pa sva bila tam - na vrhu.( 1002 m).

Pod vrhom sloni lepa koča in kakor sva opazila je precej obiskana zaradi kulinaričnih dobrot, 

ki jih ponuja  obiskovalcem. Midva sva si privoščila samo dva dobra kapučina, 

ostale dobrote sva potegnila iz najinih nahrbtnikov. Ziher je ziher.

Ob tem sva uživala ob pogledu na vipavsko dolino...

 ...si izmislila še nadaljevanje poti po kraškem robu do Male ali Podrte gore. 

Na zgornji sliki je Mala gora skrajno levo.

Malo počez, malo po cesti in končno sva našla pravo smer za Pravo goro. 

Za ta vrh sem našla tri imena: Prava gora, Mala gora, Podrta gora. 

Le kaj se je v njeni preteklosti dogajalo, da so jo tako poimenovali.

Razgled je res prelep po vsej vipavski dolini.

Daleč naprej na tem kraškem robu stoji tudi Kovk, (vrh na zgornji sliki  levo), 

ki sva ga prihranila za naslednjič. Na vrhu Prave gore (830 m) sva obrnila po kraškem robu nazaj.

Mimo Črnih sten ...

... in še kar nazaj po robu, kjer sva po strmi potki sestopila nazaj v dolino.

Malo sva pot zopet prikrojila po svoje, zato sva vmes našla zanimive kotičke...

... med drugim tudi plezališče pri prelepih balvanih...

... se malo preizkusila, če še znava kaj prosto splezat ...

...ter nato varno sestopila nazaj do izvira Hubelj. 

Zopet se je nabralo za kakšnih 1700 višinskih metrov poti ter 16 km v dolžino.

Zadovoljna sva se v Hublju še umila in osvežila ter nadaljevala pot proti morju,

kjer sva se zaplavala še v slani vodi. Zadovoljna in zadovoljena!

____________________

 

Maj, Votle stene, Suhi vrh, Pleša( Nanos)

Pot: vas Strane,  Maj, Votle stene in okno, Suhi vrh, Pleša (Nanos)

Čas: okoli 8 ur s vsemi stranpotmi in postanki

Razmere: izredno lepa, razgledna pot v sončnem vremenu seveda

Jutranji pogled na Nanos je obetal lep toda vetroven dan.

Tokrat sva za hribovski potep izbrala prečenje Nanoške planote, 

ki je sicer že dolgo na najinem seznamu željenih destinacij..

Avto sva pustila v središču vasi Strane. Vas leži pod nanoško planoto med Postojno in Razdrtim.

Od vasi  sva nato nekajkrat poskusila malo levo,

 malo navzgor in končno desno najti pravo pot na greben, ki vodi na Maj. 

Pot je sicer neoznačena, toda lepo sledljiva mimo nekaj kamnitih možicov na razpotjih. 

V kakšni uri in pol sva se povzpela na greben planote.

 Ob sončnem vremenu je razgled vse do morja in tudi daleč mimo Snežnika.

Prvi vrh na tem grebenu je Maj ( 1020 m ), od koder so lepo vidne Votle stene z oknom, 

kamor sva tudi midva danes namenjena.

Pogled nazaj na prehojeno pot vedno prinese pristen občutek zadovoljstva.

Preko najvišjega vrha Votlih sten ( 1142 m ) sva se spustila do velikega okna.

Od tu naprej se pot malo porazgubi do naslednjega vrha. To je Suhi vrh (1313 m), 

ki je tudi najvišji vrh nanoške planote.

Na Suhem vrhu je pihala močna burja, zato sva si raje ogledala bunker in hodnike pod njem.

Rabiš seveda baterijo do konca precej dolgega predora, kjer je lina s pogledom na drugo stran.

Od tu dalje je pot označena in kmalu prideš do obsežnih dolinic, 

ki so v tem času sveže zelene od obilja čemaža.

Prva, druga, tretja in četrta dolinica s čemažem... 

no v peti dolini pa je prevladovala strupena čmerika in podlesek.

Malo gor in dol in že sva bila na Pleši (1262 m). 

V ozadju je lep razgled na celoten greben nanoške planote ter najino prehojeno pot.

Ob Vojkovi koči je bilo veselo in polno ljudi,

 zato sva šla malo naokoli pogledat še drugo stran planote proti Vipavi in Ajdovščini.

Pogledala sva še proti tržaškemu zalivu...

... ter nato obrnila nazaj mimo stolpa poiskat pravo pot za v dolino.

Z vrha vodi namreč več poti.

 Izbrala sva pravo.

 Bila je zelo strma in v mokrem bi bil to lahko kar ekspresen spust 

naravnost v dolino brez vmesnih postankov.

Na zgornji sliki je v dolini Veliko Ubeljsko. 

Nad vasjo V. Ubeljsko vodi lepa prečna pot levo pod nanoško planoto nazaj do najinega izhodišča.

No, tu pa sva opazila sledi nekoga, ki je hodil bos kot je rekel Lojze.

Kar nekaj odtisov sva izsledila, zgleda da mu je ta pot tudi bila všeč.

 Najino pot sva zaključila zopet pri avtu v vasi Strane. 

Nabralo se je 1800 višinskih metrov ter 15 km poti.

Preostal nama je še del lepega popoldneva, zato sva na poti nazaj skočila še na Slivnico. 

Priznam: malo navzgor po cesti sva se zapeljala z avtom,

 čeprav je le kakšno uro hoda iz Cerknice na ta lepi vrh. 

Cesta pa je tako luknjasta zaradi nalivov, da sedaj veva, 

zakaj so nekoč čarovnice raje letale sem gor na  metli, kot da bi se vozile na vozu sem gor.

No kakorkoli že, razgled z vrha Slivnice (1114 m)  je prelep. 

Spodaj je že delno osušeno cerkniško jezero v ozadju pa beli Snežnik in  nanoška planota.

  Ob koči pa lepa, lesena kočica s samopostrežnimi dobrotami in pijačo. 

Zraven pa skrinjica za prostovoljne prispevke in verjemite mi, bila je polna denarja. 

 Lep občutek je to.

 

___________________