Prikaz objav z oznako Notranjsko hribovje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Notranjsko hribovje. Pokaži vse objave

četrtek, 08. oktober 2020

Kraški rob

 

Pot: Sočerga, Gračišče, Podpeč, Črni kal, Osp

V močni burji sva najino pot pričela v Sočergi, poiskala sva potko za cerkvico sv.Kirk 
in nadaljevala po robu skal do prve znamenitosti - naravnega mostu. 
Tu kraški rob še ni takšen kot sva pričakovala.

Po kakšni uri hoje pa sva prišla do znamenitih spodmolov.

Res so atraktivni, tako impozantni, da obstaneš in jih občuduješ.


Tu in tam zaslišiš krik kakšne ptice, potem pa tu spet zavlada tišina.

Malo bolj podrobno sva si spodmole le ogledala preden sva krenila dalje.

Ruj je ponekod že dobival rdečo barvo.

Tudi  večerja se nama je prikazala. 

Gob je bilo toliko, da bi lahko povabila na večerjo vso najino žlahto, znance in prijatelje. 

Pa sva vzela iz gozda le zase, ostalo pa prepustila ... pozabi.

Črnokalska krožna pot je bila naslednja najina postaja.

Prikazal se je razgled, ki ga ne gre zamuditi.

Črnokalski grad je nekaj posebnega, saj stoji na ločenem kamnitem stolpu in je dostopen le prek kratkega mostička. Enkraten! V ozadju je griček Tinjan.

Skočila sva še do Socerba in tu je naju zalotil še sončni zahod, ki je obarval pogled na tržaški zaliv.


Podarjen nama je bil še zadnji sončni pozdrav pri spustu v temačno dolino.

Dan je bil prepoln lepih vtisov, ki sva jih zvečer počasi postavljala na pravo mesto.

_____________________







sreda, 07. oktober 2020

Slovenska planinska pot - goriško- primorski del

 V slovenski planinski transverzali nama je manjkalo še nekaj vrhov predvsem na goriškem delu poti. To so nižji hribi  vendar  se bova povzpela še na te. 

Prvi vrh na najini poti je bil Sivka- 1008 m. To je vrh s vpisno skrinjico ter žigom, severno od Idrije, brez razgleda saj je zaraščen z gozdnimi drevesi.

Pogled na bližnjo kmetijo z vznožja Sivke.

Naslednja je bila Hleviška planina-907 m in Vojsko

Koča na Hleviški planini je bila zaprta, toda okolica koče je nakazovala, 
da je priljubljena točka za izletnike. 
Do koče se lahko pripelješ z avtom.

Razgled z vasice Vojsko sega do Julijcev.
V najini knjižici planinske transverzale je potreben žig z Vojskega, v novejših različicah pa ne več. 
No na Vojskem ni bilo moč dobiti žiga. 
Za dokaz da si bil tam je potrebna fotografija.

Z avtom sva se zapeljala dalje do Ajdovščine in se povzpela še na Trstelj- 643 m. 
To je hribček pri Ajdovščini, malo pod vrhom je Stenjkova koča.


Žig z vrha sva dobila pri koči.

Naslednji dan je prišel na vrsto Mali Golak- 1495 m. 

S Predmeje je dve uri hoda na vrh.

Z vrha so lepi razgledi na Julijce...
...kot je npr. na spodnji sliki.

S Predmeje vodi  pot tudi  na Čaven- 1185 m. Pa sva se povzpela še tja. 

V barvah jesenskega gozda je pot hitro minila.

Po planoti Čaven sva prehodila lepo krožno pot:  koča Antona Bavčerja ...
...Veliki Modrasovec

...med potjo je  tale skala bila napoti in sva pot očistila...

...nato je sledil Kucelj
Kucelj ima res pravo ime; je res pravi kucelj na planoti Čaven.
Vrh Kuclja.
Meglice so se dvigovale in še polepšale tale jesenski dan.

Takole poteka krožna pot po Čavnu, malo sva si jo podaljšala in priredila po svoje
 ter uživala v razgledih na vipavsko dolino.

Nisva pa s tem zaključila primorskih poti. Se bova še vrnila- morda prav kmalu!

_____________________




nedelja, 04. januar 2015

Snežnik

Izhodišče:  dom na Sviščakih
Razmere:  zasnežena pot in precej vetrovno
S Sviščakov vodi steza skozi značilen kraški bukov gozd.
Ko se steza dvigne nad prve griče, si  lahko ogledaš tokrat v belo oddet Snežnik. Ni čudno, da ima tako ime. Domačini ga naglašujejo s poudarkom "z dolgim e" v imenu.
Tokrat so bila posamezna drevesa takole belo okrašena.
Ivje ter leden oklep sta bila le na nekaterih drevesih.
 Kot da bi burja izbirala katero drevesce bo okrasila.
Koča pod vrhom Snežnika je s poti dobro vidna že kako uro preden jo dosežeš.
Tokrat je bil Snežnik še posebno lep zaradi barv,  
bele smrečice na zeleni podlagi ruševja so bile prav lepo okrašene.
Ruševje pa je imelo male bele sneženo-ledene skodelice na koncu vejic.
Kot kokoni sviloprejk so sijale.
Povsod svetleča belina na temnozeleni podlagi.
Privlačen greben se razpostrira z vrha proti jugozahodu.
Pogled čez greben nudi razgibano pokrajino s ptičje perspektive - stati je bilo potrebno v razkoraku zaradi izredno močnih sunkov vetra.
Na vrhu - 1796 m.
V ozadju se vidi del kvarnerskega zaliva z Istro in Cresom. Tudi Učka ima belo sneženo kapo.
Na vrh je vodila ledeno gladka, iskreča in svetleča pot.
Le nekaj metrov pod vrhom se nahaja zavetišče Draga Karolina na Velikem Snežniku.
Koča je bila odprta, topla in prijazna.
Pogled proti Notranjski je razkrival, da je sončen dan tudi tam.
Še en pogled bele lepote na zeleni podlagi. Lepa paša za oči.
Pot nazaj je bila občasno spolzka vse do bogatega kraškega gozda pred Sviščaki.
Danes Snežnik res ni imel obilice snega, je bil pa zato poseben zaradi zasneženih in poledenelih dreves. Nekateri borovci pa so ostali zeleni 
in tako je nastala enkratna panorama belega in zelenega.
Verjetno bova Snežnik še večkrat obiskala, saj je enkraten s svojim razgledom
 in je tudi v zimskih razmerah varno dostopen.