torek, 06. september 2016

Poljske device - prečenje pod stenami

Izhodišče: Robanova planšarija
Čas: 10 ur
Okoli šestih zjutraj smo pričeli hoditi iz Robanovega kota proti planšariji. 
Malo preden smo jo dosegli, smo zavili ostro levo v prvo  strmo grapo proti Križevniku.
Zagrizli smo se v strmino grape, ki so jo občasno zapirale velike skalne gmote, ki jih je bilo treba nekako obiti. Kakor se je komu zdelo. Eni po desni, drugi po levi, nekateri pa so oviro tudi preplezali.

Grapa se nenadoma konča pod steno Križevnika,  zato smo jo zapustili in po krajšem iskanju prišli do velikega brezna,
 ki smo ga našli pred dvema letoma. Takrat smo o najdbi obvestili jamarje, ki so ga registrirali in poimenovali, 
a ga še niso raziskali, saj je težko dostopno in težko ga je najti. Brezno je zelo globoko.
 Lani se je vanj spustil eden od jamarjev, a ni dosegel dna, kljub temu da je imel  30 m vrvi.
Po kratkem počitku in malici je sledilo prečenje prve strme grape.


Brezpotja ponujajo vrsto užitkov.  Med drugim tudi hojo in plezanje med ruševjem in vzpenjanje po strminah naravnost navzgor.

Kamniti divji svet med Križevnikom in Poljskimi devicami je poln jam, votlin in razpok, med katerimi se da najti zelo prijetne stezice, 
ki pa se tudi hitro končajo, da je treba stalno iskati nove.

Zopet je bil na vrsti strm spust ob steni.

Pred nami so se prikazali Hudičevi travniki.
Čakal nas je nov spust in nato strm vzpon na te travnike, pod Moličko pečjo.

Stene Poljskih devic so takole stisnjene z vijugastimi plastmi skal.
Čudoviti ornamenti so to. 
Stroka pa pravi, da so to sinklinale in antiklinale.
Ni pomembno, važno da je lepo za videt!

Pogled nazaj na prehojeno in preplezano pot nas spomni
od kod smo prišli do sem.
 Takole od daleč se sploh ne zdi mogoče, da je tam prehod,
ki se ga da preplezat brez vrvi in klinov.

Najlepše od vsega pa je gotovo takšno poplezavanje navzgor po trdni skali z dobrimi oprimki. A tega na tej poti ni v izobilju.

V steni Poljskih devic se skriva takšna luknja.
Zakaj se že imenujejo poljske device?

Zaslužen počitek polovice članov naše odprave smo preostali štirje gledali od zgoraj. In tudi poslušali, saj je njihova glasna meditacija  odmevala v deviških stenah, kar pa nikogar ni motilo. Bili smo sami, daleč naokoli ni bilo nikogar.

Dva najbolj radovedna sta šla pokukat v vsako luknjo ob poti.
Lojze in Milan seveda.

Molička peč je bila končno pred nami. Odločitev je bila,
da ne bomo izstopili po zgornji poti, 
ampak po spodnji skozi okno na markirano pot , ki vodi iz Robanovega Kota proti Korošici, oziroma Ojstrici.

Sledil je strm spust ob steni v krasnem divjem svetu in  
spet občudovanje novih skalnih ornamentov.

Spust je potekel po krasni gorski zelenici z enim in edinim 
macesnom daleč naokoli. Ta prizor smo kasneje občudovali, 
ko smo pregledovali  prehojeno pot nazaj.

Po spustu je na spodnjem robu zelene livade še ena stena, 
ki jo je bilo potrebno prosto preplezat.

Nato je sledil ogled nadaljne poti. Zgornje prečenje po spolzkih in krušljivih stenah ali spodaj pod njimi?

Odločili smo se za spodnjo pot. 
To je pomenilo še en vzpon navzgor do čednega okna.

Kaj je na drugi strani? Vsi smo radovedno pokukali in res se nam je na drugi strani odprlo kratko melišče in pod njim markirane oznake za pot nazaj na Robanovo planšarijo.

Še spust, pomenek o prehojeni poti, osvežitev pod slapom in pijača ob koči na Robanovi planšariji.  Skupen zaključek je bil: tura je bila čudovita toda zahtevna, prečenja marsikje začinjena s pogledi strmo navzdol, tura ki zahteva zbranost , izkušnje in trden korak. Se pa ve, da je svet pod Križevnikom in Poljskimi devicami težko prehoden in orientacijsko zelo zahteven.
Potem so se naše poti razšle, kakor se je pač komu mudilo domov. 
Eni prej, drugi malo kasneje.


Gotovo pa drži, da je po Robanovem kotu najlepše uživati na konju, mar ne?