Pot: dom Zavižan, čez Buljevac in planino Jezerce na Veliki Rajinac in nazaj do ostankov crkve Sv.Anto,
Mali Rajinac, nato skozi Generalski dolac nazaj na Buljevac in Zavižan.
Načrt za današnji dan je bil vzpon le na Mali Rajinac.
Do tja je dve uri hoda od Zavižana in lahko opraviš lepo enostavno krožno pot.
Zdelo se nama je malo premalo za cel dan in sva si omislila še pot na Veliki Rajinac
in vse povezala v lepo celodnevno turco.
Najprej so naju na poti presenetila snežišča, pa naju ne bi smela.
V nekaterih kotanjah Velebita namreč sneg ostaja celo leto.
Po planjavah vodi lepa potka, ki občasno izgine,
z njo izginejo tudi markacije, da je pot bolj zabavna.
Čudovito je biti del teh planjav, pogosto opaziš tudi takšne sledove,
ki ti dajo slutiti, da te mogoče spremljajo in opazujejo avtohtoni prebivalci.
Pri križišču poti pri cerkvi sv.Ante se odločiva za nadaljevanje poti na Veliki Rajinac.
Pot vodi po veliki planjavi Jezerce...
... kjer se ponovno druživa s konji.
Nekateri so željni najine družbe, večina pa se za naju ne zmeni.
Velikokrat morava gor in dol čer rebra in grape, včasih med vrtačami,
nekajkrat po gozdnih cestah v tišini gorskih planjav.
Ljudi ne srečava in jih ne vidiva niti ne slišiva, kajti nikogar razen naju ni.
Po štirih urah hoje pa najdeva tudi stezo za Veliki Rajinac (1667 m) in vstopiva v skalnat svet.
Razgledi so obsežni po nama nepoznanih vrhovih severnega Velebita.
Z Rajinca morja ne vidiva.
Od hribov spoznava le Veliki Kozjak, ki ga nameravava obiskati jutri.
Prehojen skalni svet pod Velikim Rajincem...
...in na vrhu kjer skačeva s skale na skalo.
Sledila je približno ista pot nazaj mimo konjev, mimo vseh dolin, vrtač in gozdov....
...do planjave, kjer se markacije in potke čisto zgubijo,
nato pa zagledaš glavno pot za Mali Rajinac.
Mali Rajinac ( 1699 m) je najvišji vrh severnega Velebita.
Zanimivo, da je deset metrov višji od Velikega Rajinaca.
Verjetno so ju stari geodeti prvič narobe izmerili...
Na vseh vrhovih so tudi žigi in takšne škatle z vpisno knjigo.
Tale tu že dolgo ni bila v uporabi, saj je bila celo vpisna knjiga gnila od "rje".
Sledil je povratek preko Generalskega dolca do Buljevaca in nazaj do Zavižana.
Uživala sva na planjavah severnega Velebita, spoznavala nove poti, se izgubljala med vrtačami
in odkrivala nove prizore ter razglede z vrhov.
Imela sva le družbo lepih konjev in sledove medvedov. Nikjer nikogar.
To je obraz Velebita, ki nama prija.
Nekje sva prebrala, da ne osvajaš ti Velebita ampak Velebit osvoji tebe.
Za naju to drži. Rada se vračava sem in naj tako tudi ostane.
__________________________
Objave
