Ta regata je ena tistih, ki se je z ženo redno udeležujeva. To je memorialna regata Miru Muheku, enemu največjih hrvaških jadralcev, skiperju Hrvatske Čigre, ki je umrl pred osmimi leti. Od njega sva tudi črpala večino jadralskega znanja, ki ga premoreva; z leti druženja na morju smo se spoprijateljili, zato sva z njegovo smrtjo bila tudi midva prizadeta.
Tokrat je organizator Mladen Šutej rezerviral 10 jadrnic Elan 340 v Jezerih na Murterju, kjer je bil tudi start prve in cilj zadnje etape regate.
I. etapa; četrtek, 15.aprila 2010:
Start prve etape je bil pred Jezeri med dvema otočkoma na izhodu v Murtersko morje. O vetrovih raje ne bi pisal; se pa v glavnem niso držali uradne napovedi, ki smo jo nekateri 'ta resni' jadralci sneli z interneta. Pa itak veter med otoki piha drugače kot na odprtem morju, zato smo vsi v začetku iskali neko svojo sapico; in tako smo se razpršili po regatnem polju in šele Zmajanski kanal nas je uspel kolikor toliko spet zbrati na kup. Tam pa je veter končno postal močnejši, konstanten - zato je bilo potrebno pokazati vse svoje znanje uravnavanja jader in izbrati primerno taktiko na poti k zmagi. Naša se je izkazala za napačno, zato smo pristali brez konkurence na zadnjem mestu. Naš krmar je zato cel večer v Rogoznici (Marina Frapa) hodil naokoli 'oblačnega' razpoloženja; malo se je posipal s pepelom krivde, ker tokrat nihče ni ugovarjal njegovi zamisli, kako bo 'nadmudril' konkurenco. Seveda je že delal plane za naslednjo etapo. 
Marina Frapa pa je ena najbolj snobovskih inseveda najdražjih marin na hrvaškem. Zato se da videti jahte, ki se so večji od trajektov; tisti snobi, ki pa se trudijo biti vedno najbolj inn pa se že nekaj let vozijo po svetovnih morjih z jadrnicami, ki jim komaj vidiš do vrha jambora; vse pa so strašansko dolge. Eno teh sem poskušal ujeti v objektiv, pa ni ratalo, ker je bil pomol prekratek...
Nad marino pa je jezerce Zmajevo Uho, biser, ki je vedno bolj ogroženo s prodorom pohlepne civilizacije.
Še pred leti je bil to meditacijski raj, tišina mirne vode je privabljala samotne kopalce, ptice so tu spletale svoja gnezda in tako bi tudi ostalo, če bi takrat zmagali naravovarstveniki.
Potrudili smo se in zvečer obiskali tudi Rogoznico, mestece na otočku nasproti marine, ki so ga povezali z nasipom takoj, ko ni bilo več nevarnosti vpadov barbarskih hord s celine. Predsezonski mir ugodno vpliva na naše počutje in posedanje pred enim od lokalov nam prija kljub temu, da še ni korzo poln kot smo vajeni med sezono. Zato pa lahko pogovor nemoteno steče brez tistega znanega: "Ej, a si videl..?"
II. etapa, petek, 16. aprila 2010
Regatni odbor se je odločil, da bomo start preložili tako lokacijsko kot časovno, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Motorji so zaspano zapredli v jutranjo sivino dneva (za jadralce je ob desetih še zelo zgodnja ura, kajti ...eh, ne bomo o tem...) in se prestavili ob vzhodno obalo Žirja, kjer smo izvedli startno proceduro kot je treba.
Startamo vedno dobro in tako smo se kmalu oddaljili od ostalih in upali, da bomo znali obdržati vodstvo. To nam je dolgo tudi uspevalo, saj smo se res posvetili jadrom, vetru in morju. Na koncu pa smo bili samo sedmi, kar zgleda na prvi pogled slabo. Vendar ne smemo pozabiti, da naši rivali niso priplavali po župci, ampak imajo večinoma vsi več milj za krmo, kot pa jih imamo mi. Pa tudi njihove ekipe so stalne, uigrane, medtem ko mi še dvakrat nismo bili v istem sestavu. V našem okolju je očitno težko najti pet jadralcev, ki bi imeli čas za regate. Tako se nam zdi, da kolegi s hrvaške teh problemov nimajo.
Piškera, edina marina v Kornatih, pa je nesporno lepa; v predsezoni še bolj pride do izraza njena slikovitost. Zeleni in cvetoči pejsaži so izziv za umetnike vseh strok, pomenijo počitek utrujenim ribičem, premraženim in izmučenim pomorcem ter zasanjanim potepuhom vseh profilov in branž.
Vonj po žajblju se je mešal z vonjavami slanega morskega zraka, na hitro prebujajočega se cvetja pestre makije in vlago nevihte, ki je bila nekja daleč na zahodu. Bili smo edini gostje marine, dokler ni pristala jadrnica še z enimi uživači...
Zvečer, ko se morje umirja in dan počasi ugaša, je čas, ko preverjamo vreme za naslednji dan. Takrat se povzpnemo nekam višje in pregledujemo obzorje. Z veliko zanesljivostjo lahko predvidimo, kaj nas čaka v naslednjem dnevu.
Ker so pejsaži lepi, ne ostane le pri opazovanju vremena, ampak sva obhodila vse kotičke majhnega otočka (Panitula) na katerem stoji marina.
V aprilu so kornatski otoki še zelo zeleni. Rožicam se mudi zacveteti, živeti in se razmnožiti še preden žgoče sonce zatre kopensko življenje in zaživi prelep podvodni svet.
Med vso to krasoto pa se pasejo ovce. Ne vem, kako jim uspeva, da se skrijejo pred vsemi modernimi pirati.
III. etapa, sobota, 17. aprila 2010
Zadni dan je bil start v ozkem prelivu med Piškero in Lavso ob zmerni burji, kar je vneslo obilo živčnosti med krmarje in neugodnega občutka med posadke, kajti zavedali smo se, da je od dobrega starta zelo odvisen tudi končni plasma, saj je v takih pogojih težko nadoknaditi morebitni začetni zaostanek.
Če bi tisti, ki nam je jadrnice posodil, bil takrat navzoč, bi gotovo petkrat premislil, preden bi jih še posojal za regate. Šlo je namreč zelo na tesno, ko so se jambori skoraj prepletali s svoimi vrhovi in so se jadra upogibala od strahu, da se zataknejo ob sosednjo krmo.
A se je vse srečno izšlo prav za vse, za nas še posebno, saj smo zopet izjadrali med vodilno trojico.
Sezono letošnjih regat smo torej odprli, kot se spodobi.
Več fotografij: http://www.panoramio.com/user/1671432/tags/Muhekova%20regata
Objave
