Boskovec in Smrekovec

Izhodišče: kmetija Keber
Čas hoje: 6-7 ur vse skupaj

Tokrat se je dan za pohod v planine začel malo bolj pozno.Ob 11h sem parkirala avto pri kmetiji Keber na pobočju Golt. Iz avta sem vstopila v meglo in se pričela vzpenjati po zasneženem pobočju. Do Mozirske koče je bila steza občasno bolj ali manj zgažena. Ker pa novega snega ni bilo veliko, le  kakšnih 10 cm, je bila hoja res pravo zimsko uživanje.

Pri razgledni točki pod Mozirsko kočo sem že pokukala iz megle in obsijali so me tako zaželeni sončni žarki.

Pri koči pa je bilo že več snega, steza dalje proti Boskovcu pa neokrnjena belina. Zelo sem se razveselila, da bom končno enkrat jaz tista, ki bom naredila gaz na hrib. K sreči snega ni bilo čez kolena ampak le toliko, da je segal čez gojzarje in za ženski korak v snegu je bil to res pravi užitek.

Dolino pa so ovijale megle. Prav nič nisem zavidala tistim, ki so ostali spodaj.

Na vrhu Boskovca sem kot vedno tudi tokrat naredila nekaj posnetkov tega, kar se je videlo z vrha.

Ojstrica se lahko ujame le tako, da jo umestiš med dve smreki.

Tale smreka in oblak pa zakrivata pogled na Peco. Pri 1587 m na vrhu Boskovca sem še vedno prenizko za čiste poglede na ostale planine.

Še polovica dneva je bila pred menoj zato sem se odločila, da naredim gaz še dalje proti sedlu Kal. Na sedlu pa sem prišla spet na uhojeno pot.

Od  Kala dalje proti Smrekovcu  sva bila zopet samo dva, ki sva delala gaz. Snega je bilo ponekod bistveno več, še čez gojzarje je segal. Malo gor in dol po grapah in v eni uri sem bila že pri koči pod Smrekovcem. 

Na vrhu Smrekovca  (1577 m)  zopet sonček in lepi pogledi na vse strani. In v takem prekrasnem dnevu sem na vsej poti in tudi na vrhu uživala sama.Take samotne poti so mi najlepše.

Rogatec z Lepenatko kuka iz megle ven.

Šaleška dolina se je kopala v gosti megli. Le kupček iz megle jasno izdaja, da termoelekrarna v Šoštanju dela s polno paro.

In še pogled proti Uršlji gori. Koroške doline tokrat niso bile zamegljene.

Raduha z meglami v Savinjski dolini..

Po posedanju na toplem soncu in brezveterju pa sem morala res počasi nazaj. Še dolga pot  nazaj me je čakala zato sem se zopet spustila navzdol med gozdove in zimsko pravljico v njih.

In tako malo dol in precej gor na Golte in v mraku sem se že spuščala od Mozirske koče navzdol v megleno morje.Ampak začuda se mi je megleno morje neprestano izmikalo.Ko sem že mislila, sedaj pa bom potonila v meglo, se je ta zopet razkadila. In tako dalje in dalje, megla pa se je kar razblinjala in tudi v dolini je ni bilo več.