Čas: 7 ur
Razmere: mešane, ponekod trdo in ledeno, na vrhovih južno in ponekod brez snega
Ob takih raznolikih zimskih razmerah ne moreš predvideti kaj te čaka na poti.
Od domačije Rogar do Potočke zijavke je bilo povečini ledeno s krajšimi kopnimi odseki.
Pred sabo sva gledala sledove derez in tuhtala ali naj jih tudi midva nadeneva.
Od domačije Rogar do Potočke zijavke je bilo povečini ledeno s krajšimi kopnimi odseki.
Pred sabo sva gledala sledove derez in tuhtala ali naj jih tudi midva nadeneva.
Potočka zijavka tokrat ni bila okrašena z ledenimi svečami, ki so običajne v normalnih zimah.
Nisva se ustavljala ob njej, saj sva vedela, da se bova vračala po isti poti.
Malo višje pa sva si vendarle nadela dereze, ker je postalo nevarno na trdem in poledenelem terenu.
Nisva se ustavljala ob njej, saj sva vedela, da se bova vračala po isti poti.
Malo višje pa sva si vendarle nadela dereze, ker je postalo nevarno na trdem in poledenelem terenu.
Kmalu sva dosegla tisto višino, ki naju je obogatila z lepim razgledom daleč naokoli.
Obel kamen - 1911 m ...
...in pogled na drugo, avstrijsko stran.
Z Oblega kamna sva zavila po grebenu proti Govci - vrhu Olševe
in občudovala razgibano pokrajino krog in krog.
Lepo so se videli tudi Julijci z našim najvišjim vrhom.
Dolina je ostajala vseskozi rahlo zamegljena, le Savinja se je bleščala v dopoldanskem soncu.
Malo pred vrhom Govce sva se obrnila nazaj in se po grebenu zopet vračala proti Oblemu kamnu.
Ugotovila sva namreč, da bi prišla v časovno stisko in bi naju ujela tema, če bi nadaljevala.
Tega pa nama ni več treba (ali modrost pride z leti 😄 ).
Ob sestopu je bil sneg povečini južen;
so pa bile ponekod zahrbtne ledene drsalnice na katere sva morala biti dovolj pozorna.
Sestop po flikah snega se je zdel boljši kot po običajni poti.
Pa sva spet pri Potočki zijavki odkoder je res spektakularen pogled na savinjske vršace.
Od leve na desno so postrojene Ojstrica, Babe, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora
in Rinke s Skuto v ozadju.
Naenkrat pa se je nama zdela pot prekratka za tak čudovit dan
pa sva si jo malo podaljšala proti avstrijskemu Sv.Lenartu.
Še v lanskem poletju so tu ležala podrta drevesa in je pot bila neprehodna,
pa sva želela preverit kakšno je stanje letos.
Z zadovoljstvom sva videla, da je zdaj vse očiščeno in je pot znova prehodna kot se spodobi.
Zato sva se takoj napotila nazaj na našo stran mejne črte.
Naenkrat sva bila pri domačiji Strevc od koder sva opazovala Potočko zijavko
in vhode v nekatere druge kraške jame.
Tudi te bo potrebno v bližnji prihodnosti načrtno obiskati.
In še statistika poti:
_____________________________________
Objave
