Lefkada in Stavrotas (1182 m)

 

Na otoku Lefkadi sva se želela povzpeti še na zadnji grški hrib, kot sva načrtovala doma. 

Iz vasi Chortata sva se zapeljala še nekaj km do izhodišča, ki je na okoli 600 m nadmorske višine. 

Pot vodi najprej po kolovozih.

 

Nato se kolovoz spremeni v dobro vidno pot, ki jo označujejo tudi možici.

 

Proti vrhu pa je pot označena z rdečimi pikami. Razgledi po planotastemu vrhu pa so čedajle lepši. 

Na spodnji sliki je pogled na Minimati, ki je nekaj m nižji od najinega Stavrotasa.

Najvišji vrh Lefkade je Stavrotas (1182m).

 

Pogled z vrha na jugovzhodno stran otoka.

Povzpela sva se še na sosednji neimenovani  vrh, da sva videla nekaj več:

 na primer zaliv Vasiliki na sliki spodaj ...

... ali polotoke podobne prstom na Halkidiki.

Takole pa izgleda najin Stavrotas od morja navzgor.

Ceste so speljane kar visoko čez otoški gorski svet, zato premagaš le okoli 

400 višinskih metrov za osvojitev najvišjega vrha.

 

 Nato pa sva se odpeljala dalje po otoku.

Svetilnik na skrajnem jugozahodnem rtu otoka v sončnem zahodu. 

Blizu njega sva prenočila in zvečer uživala neokrnjeno tišino ob sončnem zahodu ...

... ter naslednje jutro ob sončnem vzhodu opazovala Odisejev otok - Itako.

Lefkada slovi po svojih lepih plažah na zahodni strani otoka: 

Katsiki, Egremni, Galios, Kalamitsi, Vathisa in še kateri.

Zanimiva je plaža Egremni, kjer moraš pustiti avto visoko nad plažo. 

Najprej hodiš po asfaltni cesti dober kilometer, nato pa še po 392 kovinskih stopnicah ter še 20 betonskih za zraven.

Plaža pa je lepa in vredna truda pri dostopu in še večjega, ko jo zapuščaš.

Kopanje v turkiznem morju, ki je še vedno prijetno toplo, je čudovito.

Obiskala sva tudi plažo Kalamitsi, ki pa se je nama zdela najlepša do sedaj. 

Dolga je okoli kilometra, sestavljena iz malih zalivov, ki jih oblikujejo veliki balvani.

Do nje vodi strma ( 15 % ) in zelo ovinkasta cesta.

Ker je bila tokrat plaža samo najina, sva se lahko igrala tako kot sva želela.

Tokrat sva za prenočevanje izbrala plažo Kathisma. 

Lepa široka cesta vodi do te plaže in to se pozna pri obiskanosti. 

Ob obali sva se pridružila vsem tistim avtodomarjem, ki zaradi neokretnosti svojih vozil ne morejo dostopati do lepih skritih kotičkov, ki jih je v grčiji nešteto.

Sva pa še midva za spremembo tokrat v družbi občudovala nov sončni zahod.

In ta bo mogoče zadnji letos v Grčiji. Ali pa tudi ne. 

Še ne veva, kako se bova odločila jutri.

____________________

Mount Parnassos (Parnas)

 Pot: smučišče Parnas, vrh smučišča, vrh Parnasa in nazaj

Čas: okoli 7 ur

Višinska razlika: okoli 800 m

 

Po grški mitologiji je gora Parnas dobila ime po Parnasu, sinu nimfe Kleodore in smrtnika Kleopompa. Obstajalo je tudi mesto v katerem je vladal Parnas, ki je bilo zaradi hudih nalivov v poplavi uničeno. Prebivalci so se umikali pred poplavami na pobočje gore, ker so sledili zavijanju volkov in ustanovili mesto Likoreja kar v grščini pomeni zavijanje volkov.

 

 Pod Parnasom je tudi mesto Delfi, kjer je bilo preročišče in svetišče boga Apolona. 

Ime Parnas se je v umetnosti tako razširilo, da je danes sinonim za dom poezije, književnosti in znanja. Montparnasse v Parizu ima ime po Parnasu. Tu se zbirajo umetniki, predvsem pesniki, ki berejo svoja dela.

 

Na Parnasu je danes največje grško smučarsko središče.

Odločila sva se, da Parnas obiščeva tudi midva. 

Zjutraj sva bila še blizu naselja Theologos kar je 90 km daleč od izhodišča za Parnas. 

Pogled na vremensko sliko nama je potrdil, da bo dan sončen in primeren za obisk gora.

Kmalu sva zagledala pogorje širokega Parnasa ...

... in našla sva cesto, ki naju je hitro pripeljala na višino skoraj 1800 m, od koder sva si zamislila, 

da bi lahko osvojila njegov najvišji vrh.

Običajno izhodišče je namreč iz vasi Arachova nad Delfijem.

Zato nama ni šlo tako enostavno, kljub temu sva sprejela izziv.

    Parnas sva sicer načrtovala že doma, ko sva izbirala hribe, ki jih še nisva osvojila.

S parkirišča sva našla slabo uhojeno pot proti smučišču.

Zato sva jo zapustila in sva krenila na vrh smučišča ob eni izmed sedežnic.

Na vrhu smučišča sva spoznala, da naju čaka še dolga in naporna pot. 

Smučarska proga, ki sva ji sledila,je bila speljana daleč naokrog kot se vidi na spodnji sliki. 

Zato sva prečila v najino smer preko parih globokih grap do poti na pobočju gore.

Na spodnji sliki je pogled nazaj na vrh smučišča daleč zadaj. 

Od tam sva prečila široko dolino.

Pod strmim pobočjem Parnasa sva se priključila na lep kolovoz, ki ga verjetno uporabljajo pastirji za dostop do obširnih pašnikov.

Na koncu kolovoza pa sva prvič naletela na rdeče pike na skalah, ki so naju pripeljale na vrh.

Vrh Parnasa ( 2457 m).

Pogled z vrha na planotaste gore okoli najvišjega Parnasa.

Pogled na Jonsko morje v ozadju na zahodu...(spodaj)

... ter Egejsko morje na vzhodu.(spodaj) ...

 

... pa še midva. 

Vesela in zadovoljna, da sva se uspela dokopati do vrha večinoma po težavnem brezpotju.

 

 Nekaj časa sva še uživala in se razgledovala po gorati okolici z razgledi od enega do drugega morja.

Sestopala sva po isti poti nazaj do kolovoza ...

... ter nato počez čez grape in doline malo drugače kot prej.

Vse tole sva morala čim prej nekako prečiti, da sva se vrnila domov še pred mrakom.

Na vrhu smučišča sva si oddahnila, čakal naju je le še spust navzdol.

Ob sončnem zahodu sva prišla nazaj na izhodišče in dan je bil zopet ravno dovolj dolg in zelo lep.

Odločila sva se prespati kar tukaj, čeprav sva vedela, da naju čaka zelo hladno jutro.

Vendar jasne noči, preživete pod milijoni svetlih zvezd, nisva želela izpustiti.

____________

  
 

Dirfi

 

                                    Pot: cesta pred kočo pod Dirfijem, vrh ter nazaj po označeni poti

                                    Razmere: zelo vetrovno in megleno

                                    Čas: 5 - 6 ur 

Otok Evia je precej gorat in Dirfi (1743 m) je njen najvišji vrh.

Že nekaj dni je pihal močan severovzhodnik in preganjal oblake čez otok in njegove hribe.

Ker ni kazalo, da bova dočakala ugodnejše vreme, sva se odločila, da se kljub temu vzpneva nanj.

Proti večeru sva se zapeljala blizu izhodišča in opazovala sončni zahod ter vrh Dirfija,

ki tokrat ni bil ovit z oblaki. (naslovna slika)

Naslednje jutro pa je bilo enako kot prejšnje dni. 

Hladno vreme, močan severnik ter oblaki okoli Dirfija. Vseeno sva se odločila za vzpon. 

Z glavne ceste Pscahna - Kymi se na prelazu višine okoli 900 m odcepi makadamska cesta proti koči pod Dirfijem. Koča je zgrajena iz kamenja, velika in lepa z obširnim prostorom okoli nje. 

Te dni je bila zaprta.

Pogled v dolino je bil takšen kot je na spodnji sliki, zgoraj megleno, na doline pa je sijalo sonce.

Pot z makadamske ceste  kmalu zavije navkreber malo sem in malo tja po skalnatem grebenu. 

Občasno sva si poiskala zavetje pred močnim vetrom ob kakšni skali.

Severni veter je bil resnično silovit in hladen, še zimske rokavice so prišle zelo prav.

Veter je na trenutke razkadil oblake in takrat sva na hitro poslikala najino okolico.

Proti vrhu sva se že začela veseliti , da bo veter le pregnal oblake.

Pa ni bilo tako. Najprej sva stopila na mali Dirfi (1735 m), nato pa je pritisnila tako gosta megla, 

da sva komaj videla drug drugega. Poleg tega tudi na skalah ni bilo več rumenih pik, 

ki so do sem dobro označevali pot.
Previdno sva hodila med vrtačami in skalami sem in tja in dokler nisva našla tudi glavnega,

 najvišjega vrha.

 Veter je tukaj dosegel v sunkih orkanske hitrosti, zato naju je uspešno prepodil z vrha.

 Previdno sva v še vedno gosti megli poiskala pot navzdol.

Vseskozi sva morala paziti, da naju ni veter podrl na tla.

Dvakrat mu je namreč to tudi uspelo.

Kot v posmeh nama se je na pol poti navzdol zopet občasno razjasnilo ...

... pa sva si lahko končno ogledala tudi sosednje grebene.  

Ko sva se večkrat ozirala tudi navzgor, sva za trenutek uzrla celo vrh.

Občasno tudi pokrajino pod nama. Takrat je bilo to zelo lepo.

Ko sva sestopila zopet na cesto proti koči sva si končno oddahnila. 

Tako močnega vetra v gorah še nisva doživela.

Ko je veter toliko ponehal, sva lahko posnela še filmček za spomin:
 

In na koncu nama je sledilec nameril 810 višinskih metrov ter skoraj 10 km poti.