Dirfi

 

                                    Pot: cesta pred kočo pod Dirfijem, vrh ter nazaj po označeni poti

                                    Razmere: zelo vetrovno in megleno

                                    Čas: 5 - 6 ur 

Otok Evia je precej gorat in Dirfi (1743 m) je njen najvišji vrh.

Že nekaj dni je pihal močan severovzhodnik in preganjal oblake čez otok in njegove hribe.

Ker ni kazalo, da bova dočakala ugodnejše vreme, sva se odločila, da se kljub temu vzpneva nanj.

Proti večeru sva se zapeljala blizu izhodišča in opazovala sončni zahod ter vrh Dirfija,

ki tokrat ni bil ovit z oblaki. (naslovna slika)

Naslednje jutro pa je bilo enako kot prejšnje dni. 

Hladno vreme, močan severnik ter oblaki okoli Dirfija. Vseeno sva se odločila za vzpon. 

Z glavne ceste Pscahna - Kymi se na prelazu višine okoli 900 m odcepi makadamska cesta proti koči pod Dirfijem. Koča je zgrajena iz kamenja, velika in lepa z obširnim prostorom okoli nje. 

Te dni je bila zaprta.

Pogled v dolino je bil takšen kot je na spodnji sliki, zgoraj megleno, na doline pa je sijalo sonce.

Pot z makadamske ceste  kmalu zavije navkreber malo sem in malo tja po skalnatem grebenu. 

Občasno sva si poiskala zavetje pred močnim vetrom ob kakšni skali.

Severni veter je bil resnično silovit in hladen, še zimske rokavice so prišle zelo prav.

Veter je na trenutke razkadil oblake in takrat sva na hitro poslikala najino okolico.

Proti vrhu sva se že začela veseliti , da bo veter le pregnal oblake.

Pa ni bilo tako. Najprej sva stopila na mali Dirfi (1735 m), nato pa je pritisnila tako gosta megla, 

da sva komaj videla drug drugega. Poleg tega tudi na skalah ni bilo več rumenih pik, 

ki so do sem dobro označevali pot.
Previdno sva hodila med vrtačami in skalami sem in tja in dokler nisva našla tudi glavnega,

 najvišjega vrha.

 Veter je tukaj dosegel v sunkih orkanske hitrosti, zato naju je uspešno prepodil z vrha.

 Previdno sva v še vedno gosti megli poiskala pot navzdol.

Vseskozi sva morala paziti, da naju ni veter podrl na tla.

Dvakrat mu je namreč to tudi uspelo.

Kot v posmeh nama se je na pol poti navzdol zopet občasno razjasnilo ...

... pa sva si lahko končno ogledala tudi sosednje grebene.  

Ko sva se večkrat ozirala tudi navzgor, sva za trenutek uzrla celo vrh.

Občasno tudi pokrajino pod nama. Takrat je bilo to zelo lepo.

Ko sva sestopila zopet na cesto proti koči sva si končno oddahnila. 

Tako močnega vetra v gorah še nisva doživela.

Ko je veter toliko ponehal, sva lahko posnela še filmček za spomin:
 

In na koncu nama je sledilec nameril 810 višinskih metrov ter skoraj 10 km poti.