ponedeljek, 17. oktober 2022

Grčija 2022 - pot do Albanije

 Mnogo let je minilo odkar sva bila v Grčiji, pa sva sklenila, da to storiva letošnjo pozno jesen. 
Krenila sva kar po jadranski magistrali, preko Hrvaške, Črne Gore in Albanije,
 ter se na poti ustavljala po trenutnem navdihu ali potrebi, saj se nisva omejila s časom.
Sklenila sva tudi, da bova sproti beležila na blogg vtise s poti.

ČEZ HRVAŠKO, 13. in 14. oktober 2022
 
Po Jadanski magistrali se rada voziva in se še vedno rahlo nasmehneva ob imenih vasi skozi katere voziva, kot so Ivan lomi vrat, Duši krava in podobno. 
Kopanje v morju vedno prija in tudi ostri in pogosti ovinki so nama že zdavnaj zelo domači.
Tako sva se že naslednji dan peljala čez novi Pelješki most. 
Lep je, vitek in eleganten;  dolg pa kar 2.4 km.
Mostnine ni.

Mimo Dubrovnika greva tokrat brez kapučina na pomolu ob Stari luki in še dalje do Prevlake,
 kjer sva si dodobra ogledala trdnjavo na koncu polotoka.
 Uživala v razgledu na Kotorski zaliv ter mimovozeče potniške križarke, še posebej ponoči, 
ko izgledajo kot okrašene novoletne jelke polne lučk.

 Z najvišjega vrha Prevlake, Kupice je Kotorski zaliv lepo viden. 
Nama je sicer nagajalo malo megleno vreme tako da na razgledovanje še prideva.
 
ALBANIJA, 14 in 15. oktober 2022
 
Na meji s Črno goro še vedno zahtevajo prometno dovoljenje za vozilo, 
postopek zahteva nekaj časa, nato pa ti zaželijo lepo potovanje. V Črni gori se nisva ustavljala. 
V zgodnjem popoldnevu sva prečkala še mejo z Albanijo, kjer pa se nas je bilo več čakajočih na prehod, zato je bilo potrebno biti potrpežljiv še kakšnih 30 minut.

Čez severno Albanijo se tudi nisva ustavljala, ker sva jo spoznavala že v lanskem letu.


 Prvi predviden postanek je bil v mestu Berat ali mestu tisočerih oken.

Staro mestno jedro je pozidano v oba nasprotna skalnata bregova,
 pa je res lepo gledat bele hiške z velikimi okni. 

 

 Tudi trdnjava na vrhu starega mesta je lepo obnovljena in vredna ogleda.

Enkratni pa so tudi takšni prizori, ko se stare navade nočejo ukloniti novim transportnim razvadam. Naju kar prevzame nostalgija za časi, ko smo gledali na cesti brihtne živali ne pa v brihtne telefone.

Za ogled Berata sva naredila skok stran od morja za kakšnih 40 km. Tudi ta vožnja je zanimiva,
 saj ob cesti lahko opaziš veliko ekstravagantnih zgradb poleg običajnih hiš povprečnih zemljanov.

 
 Unikatna je tale hiša upokojenega kapitana dolge plovbe.
 
 
Na spodnji sliki je pogled na mesto Orikum 
in hribovito gorsko pregrado za katero se pokrajina spremeni.
Povzpneš se na 1030 m višine in pogled navzdol na drug tip obale se je razkril iz meglic.

 Pogled dalje po albanski obali proti jugu.

 Spodaj je vasica Ileas pod katero je kanjon Gjipe. In odpira se Jonsko morje.

Lep sončen dan se je končal z običajnim sončnim zahodom ter kopanjem v toplem morju 
s kakšnimi 23 ali 24 stopinjami in to sredi oktobra.


ALBANIJA, 16. in 17. oktober 2022
 
Lepi sončni dnevi kar vabijo na plaže, pa sva jih obiskala nekaj na poti proti jugu.
 
Plaže so lepe, toda nekatere so težko dostopne. 
Tole je cesta do plaže Gjipe, ki leži ob izhodu iz slikovitega kanjona z istim imenom. Nekateri se po takšnih cestah pripeljejo s primernimi terenskimi avtomobili, 
midva sva jo obiskala peš.
 
 
 
 

Plaža Gjipe.


Najlepše plaže so okoli mesta Himare.
 
Sklenila sva, da obiščeva tudi staro osmansko mestece Gjirokaster , 
čeprav ne leži ob najini poti na jug. 
 
Preko gorske pregrade sva se oddaljila od morja in uzrla drugačno pokrajino. 
Gjirokaster je sicer sedaj zelo veliko mesto, 
vendar je stari del mesta pod Unescovo zaščito kot kulturni spomenik in je res vreden ogleda, saj je stara arhitektura odlično ohranjena in vzdrževana.









Spet sva se vrnila do Jonskega morja ob mestu Sarande in nadaljevala proti arheološkemu parku Butrintit, ki ga nameravava obiskati jutri.

Jutri tudi zapustiva Albanijo in doseževa še grške vode.
 
ALBANIJA, 18. oktober 2022

Albanijo zapuščava mimo Butrintita, kjer je znan arheološki muzej na prostem. 
Čez ozek kanal neprekinjeno vozi kar brod, privezan na dve zajli, 
na katerem je prostora za dva osebna avtomobila, ter kakšnega pešca, kolesarja ali motorista.
 Edino pešci se vozijo brezplačno; midva sva plačala 7 €.

Na gornji sliki je pogled na trdnjavo ob kanalu, preko katerega vozi brodnik.

Na albanskogrški meji ni zastojev, edino cesta je zavita skozi dva velika krožišča tako inteligentno,
 da komaj najdeš pravi izvoz.

_________________