četrtek, 07. julij 2011

Na Malto! - Siracusa


Bližamo se Siracusi. Še vedno lepo jadramo in zadovoljstvo vseh članov posadke  je očitno, saj imamo še vedno lepo vreme, dokaj mirno morje in večinoma tudi soliden veter.


Že od daleč vidimo, da je Siracusa veliko mesto. Posebej izstopa ena velika koničasta zgradba in ugibamo, kaj bi to lahko bilo. Lahko bi bil muzej posvečen Arhimedu, ki je živel tukaj pred tisočletji; mogoče je moderna galerija, lahko je opera ali zabaviščni park...Vsekakor bo to treba pogledat.



Ob devetih zajadramo na sidrišče za valobranom, na katerem je trdnjava in najstarejši del mesta.


Zvijemo prednje jadro nato pa samo z glavnim jadrom križarimo sem in tja po zalivu in si ogledujemo okolico. Ko se nam je zdelo, da smo videli vse, kar se z morja da videti, smo se okrog desetih privezali v mestni marini, ki je postavljena v celoti na plavajočih pontonih.


Kmalu po pristanku sva z Bredo že na prvem informativnem ogledu. Mesto je v dopoldanskem času zelo živahno in za nas prišleke polno drugačnosti.


Še posebej je živahno na široki in dolgi ulici, kjer se skupaj z nekaterimi stranskimi uličicami razpostira odprta tržnica, kjer prodajajo poleg rib in 'morskih sadežev' prav vso sadje in zelenjavo, ki jo bogato rodi plodna sicilijanska zemlja. Trgovci so prijazni, glasni in podjetni. Sledijo ti z očmi, kam se je zapičil tvoj pogled in če je to sadje, sir ali karkoli takoj užitnega, te vabijo, da to poskusiš, preden se odločiš za nakup. In če greš naprej brez da bi karkoli kupil, niso razočarani, ampak si dobrodošel pri isti stojnici tudi čez deset minut, ko si si zaželel poskusiti še kaj drugega. Po kakšne pol ure sva pojedla veliko okusnega sadja in različnih sirov, šele potem sva kupila nekaj malenkosti za po poti naprej. Glavni nakup sva nameravala izvršiti šele naslednje jutro preden odplujemo.


V starem delu mesta je veliko ozkih ulic z labirintom podhodov, uličic in sumljivih prehodov, ki včasih ne vodijo nikamor, ampak se nepričakovano končajo. Domačini pa se samo smejijo in prestrašenim turistom pomagajo ven, ko obupani prosijo za pomoč. Očitno so vajeni, da tukaj turistom odpove njihov prirojen smisel za orientacijo. Tudi naju je prijazna gospa samodejno napotila v pravo smer, ko sva v petih minutah že drugič šla mimo njenih na stežaj odprtih vrat, čeprav še nisva bila v paniki in je nisva prosila.
V prihodnjih urah sva se temu predelu vedno taktično izognila, da ne bi trpel najin ponos glede nezmotljivosti v orientaciji. Saj je bilo še kup drugih zanimivosti, ki jih ni kazalo spregledati.


Od takrat naprej sva se torej držala raje obalnega področja mesta, uličic notranjega dela starega mestnega jedra nisva več obiskala.


Ker obala na zunanji strani mesta po naravnih danostih ni ravno gostoljubna za kopalce, so mestne oblasti dale modro namestit udobne kopalne ploščadi in stopnice do vode.


Drugače pa je obala z mestnega obzidja nedostopna in nič kaj mamljiva za kopanje. Pred obalo je plitko, polno je čeri in sluzastih kamnov, kar je dober pokazatelj, da mestna kanalizacija še vedno prosto odteka enako neovirano, kot vsa prejšnja stoletja.



Blizu trdnjave, ki je na rtu starega mesta, je majhen park, ki pa ga krasijo čudovita stara drevesa, ki ti v hipu pričarajo vzdušje džungle, saj je v njihovih ogromnih krošnjah velik vrvež in živ-žav številnih ptic, ki so tukaj našle svoj azil in prijetno domovanje. Drevesa pa so, po listih sodeč, iz rodu fikusov, ki jih imamo pri nas v lončkih kot okrasne rastline.


Med deblom in zračnimi koreninami, ki visijo prav iz vseh mogočnih vej, je prijetna hladna klima kljub vročemu poletnemu dnevu.

Zatem sva se odpravila še v novi del mesta do tiste impresivne zgradbe, ki ji nismo vedeli namena, ko smo pripluli.


Pred zgradbo je stala tabla, ki je jasno pokazala namen in poslanstvo te popolnoma železobetonske konstrukcije, ki jo je kljub mladosti že krepko načel zob časa. Še en dokaz več, kako se pri gradnji ne splača varčevati na ta način, da uporabiš cenen gradbeni material. Poslopje je namreč potrebno čimprej sanirati, če naj še naprej služi svojemu namenu. In po mojem mnenju bo sanacija vsaj trikrat dražja od prvotne gradnje.


Prvi dan na Siciliji je počasi a zanesljivo ugašal. V ladijski postelji dolgo nisem mogel zaspati. Nekaj zaradi vročine, ki jo tudi nočne ure niso primerno ohladile, nekaj pa zaradi sortiranja vtisov, ki jih je name naredilo to mesto nasprotij. Videti je bilo namreč veliko bogastva in prav toliko bede, ki sta se nekako samoumevno družila in prepletala v istih ulicah.
Svet se tukaj vrti nekoliko drugače kot drugod in nisem vsega tega bil sposoben ne sprejet, ne doumet.
Ampak noč bo naredila svoje in jutri bo nov dan, odprle se bodo nove perspektive in tudi jaz bom jutri mogoče že popolnoma drugačen.

Dan deveti: poln presenečenj in ravno zato tako enkraten