Peca

Izhodišče: Mitnik-Dom pod Peco-Peca- 2125 m
Čas hoje:  4,30 ure skupaj s postanki

Ko se sonce prebudi in se odloči, da nam zopet osvetli dan, nastanejo takšne fotografije...., meni za dušo, da si naberem moči za nov delovni teden in do naslednjih pohodov v planine ter pogledov na sončni vzhod.

Kadarkoli hodim tu, se na poti proti Domu pod Pecio vedno ustavim in pogled mi obstane na Uršlji gori in zamegljenih dolinah.

Proti vrhu je pot bila občasno snežena, ponekod pomrznjena in malo drseča. Previdnost-dereze sicer vedno nosim s seboj, vendar sem si tokrat pomagala le s palicami. Ampak le malo; nato pa so romale zopet na nahrbtnik. Mnenja sem, da je  palice potrebno uporabljati le občasno in to zaradi varnosti, ne pa da se stalno uporabljajo, kot se zadnja leta vidi v praksi. Planinske poti in obrobje poti so namreč že čisto prepikane od konic palic in takšna konica prepogosto uniči kakšno malo rastlinico, ki je komaj pognala korenine in to celo ob stezi. Na tak način se na daljši rok uničuje travnata ruša in pospešuje erozija tal.
Poleg tega pa, saj smo dvonožci in prav je, da če gremo v hribe, potem naj bi tudi znali hoditi in loviti ravnotežje kot dvonožci.

Proti vrhu so se občasno pripodile megle, zakrile pobočje Pece vendar jih je veter zopet hitro odpihnil dalje. Pihal je južni veter kar močan tako, da bi morala imeti kak kamen v nahrbtniku, da bi me malo obtežil, da bi lahko mirno stala in fotografirala. Razgledi pa so bili enkratni in veličastni.

Z vrha navzdol se je dalo celo malo drsati...., prvič zame v letošnji bodoči zimski sezoni.

Pogled proti deželi Kranjski pa mi je zopet povedal, da se tam kar lepo gnetejo oblaki na kup.

In zopet pogled na mojo Urško.

In tako počasi navzdol, da ne bi bila prehitro v dolini.

Pri Domu pod Peco pa je bilo tako lepo toplo, da bi ostala kar tam.....

Privoščila sem si še  pogled na idilično domačijo Mitnik nato pa zopet lepo domov za teden dni.