Nad mestom Egirdir se dvigajo visoke gore masiva Tauros.
Gledala sva jih in se odločala katero bi naskočila.
Izhodišče za vzpon je v dolini Kayak Merkezi, ki nama je bila takoj všeč.
Za okoli 900 m višinske razlike sva potrebovala dve uri in pol do vrha.
Pot proti vrhu je speljana zelo naokrog, zato je trajala malo več kot sva pričakovala
glede na višinsko razliko vzpona.
Pod pogorjem Davraza je tudi majhno smučarsko središče,
smučarske proge pa so prav lepe indobro speljane.
Avto sva pustila na višini okoli 1900 m ter se pričela vzpenjati najprej po smučarski progi,
nato pa le našla neoznačeno stezo za naprej.
Steza ni pogosto obiskana in tudi ni obvezna za vzpon,
zato se pogosto izgubi in se kasneje spet pojavi.
Po strmem vzponu sva prišla na pašnike pod Davrazom.
Sledil je vrh Davraz Dagi ( 2635 m)
Na vrhu je tudi vpisna knjiga v lepi skrinji.
Zagledala sva pastirski stan in pokukala v notrajnost, če je kdo doma.
Nikogar ni bilo videti, je pa še vse v funkciji, kot da je lastnik samo malo skočil ven.
Pot je nato zavila na širok greben.
Najprej sva prišla do opuščene in uničene radioamaterske točke z antenami in oddajnikom.
Akumulator je žalostno sameval ob antenskih drogovih in jeklenicah.
Tako sva zvedela, da vrh ne sameva, ampak ga tu in tam le kdo obišče.
Zaradi močnega vetra sva se umaknila v zavetrje.
Vmes občudovala tele čedne kupčke rožic, ki pa niso za šlatat,
imajo namreč polno majhnih bodic(preizkušeno)
Vmes sva še opazilo okostje ovčke, ki je bila očitno žrtev ene od gorskih zveri,
kot so razodevali ostanki dlak poleg.
Sledil je sestop in pogled nazaj nama je povedal, da je tale Davraz Dagi kar razpotegnjena gora.
Ko sva se vozila nazaj v mesto pa sva zopet opazovala veliko elektrarno.
Takih kompleksov, kot je ta na sliki, je bilo tri ali štiri.
Tudi to je nama bilo novo in zanimivo.
_________________
Objave
