Španija: iz Španije domov

V prejšnjih prispevkih sem pozabila omeniti, da so tu pogosto v vrtovih kaktusi,

 ki rastejo prosto kot pri nas regrat. Prav lepo jih je bilo opazovati. 

 

V Španiji sva se ustavila ob privlačni obali pod mestom Vinaris, 

kjer sva se malo sprehodila po obalni poti.  

Španijo zapustiva na prelazu Col d. Ares. Vrhovi gora, ki segajo preko 1800 m, so vsi zasneženi.

Veva, da se za njimi nahaja žepna državica Andora.

V Franciji naju zopet pritegnejo lepe in samotne morske lagune ...

...kjer opazujeva jate flamingov...

 

Kasneje sva se ustavila na veliki plaži Plage de Piemanson, za katero prebereva, 

da je najbolj divja plaža v Franciji. Res je zelo dolga in leži na zunanjem obrežju lagune. 

Prostora za bivanje je tukaj za vse dovolj. Vsaj izven glavne turistične sezone je tako.  

Laguno zapuščava po cesti proti Marseillu. Takoj za njo se v morje izliva reka Rhone, preko katere sva se popeljala s trajektom, ki tu neprestano vozi z brega na breg.

Preko Italije sva se ponovno zapeljala po avtocestah in bila v enem dnevu spet doma.

 

S tem sva zaključila s potovanjem po južnem delu Španije in Portugalske.

Bila sva pozitivno presenečena nad lepoto dežele. Mislila sva namreč da zahodna Evropa pač ne premore kaj takega, kar bi naju posebej pritegnilo.  Pa ni tako.. 

Ljudje so prijazni, naravnih lepot je veliko, gorstvo Sierre Nevade pa se nama zdi zelo lepo.

Povsod kjer obala ni poseljena,  pa se najdejo lepe plaže in prijetni kotički za postanek.

Torej se bova sem gotovo še vrnila.

 

________________

 

Kanal Du Midi ter do Španije

Proti jugu Francije v pokrajini Occitanija, sva se zapeljala do Canala Du Midi, ki omogoča plovbo od  Sredozemskega morja do mesta Toulouse in od tam še naprej po reki Garonne vse do mesta Bordeaux ob obali Atlantika. Zgrajen je bil v XVII stoletju, dolg  je okoli 240 km. Ima več kot 90 zapornic.

Nekaj sva jih videla pri mestu Agde, kjer sva se ustavila in se sprehodila ob kanalu.

Je pod zaščito UNESCA in je med aprilom in oktobrom večinoma prevozen 

v turistične namene v celotni dolžini. Občasno pa ima posamezne odseke zaprte 

zaradi raznih obnovitvenih in vzdrževalnih del.

Mimogrede sva se zapeljala še mimo francoske lagune Etang de Leucate in opazovala jate flamingov.

Proti španski meji je najlepše voziti po serpentinah ceste, ki se vije čez gričevnat svet ob morju. 

Tu pokrajina postane skoraj v celoti vinogradniška in tista vijugasta cesta se ustrezno imenuje vinska cesta. Tudi pri nas jih poznamo v naših vinorodnih področjih.

Obala do zadnjega francoskega mesta pred mejo s Španijo, Cerbere, je zelo lepa in zato tudi turistična.. Temne pečine ter modri zalivi s peščenimi plažami med pečinami ustvarijo prelepo kuliso. 

Sonce je toplo grelo, pihal pa je hladen veter z morja. 

Kljub temu sva bila odločena, da malo zaplavava v hladnem morju. 

In občutek je bil zelo dober, zato se ne bova branila ponovitve.

Špansko mejo sva prečila na prelazu Coll dels Belitres.

Zdaj sva torej v Španiji, zato je potrebno naslednje dni dobro sproti načrtovati najino pot, 

da nama kaj po nepotrebnem ne uide.

 

_________________

 

 

Potovanje do Španije: Saint -Tropez do mesta Montpellier

 

Pred dvajsetimi leti, ko sva računala, da bova z najino jadrnico zaplula vsaj skozi Gibraltar pa do Kanarskih otokov, je bil v tem načrtu tudi obisk Monaka in luke Saint Tropez. 

Pa se je letos dogodilo, da sva ju obiskala prej po kopnem. Tudi prav.

Takrat je Saint Tropez bil znan kot varna mala luka z ribiškimi ladjami in dobrimi mehaniki, ki so znali popraviti vsakršen ladijski motor. Danes pa je simbol glamurja, jaht in zvezdniškega turizma.  

Območje je bilo poseljeno že v antiki, v srednjem veku je bilo večkrat napadeno od piratov,

 v XIX. stol so ga odkrili umetniki in v letu 1960 je postalo slavno zaradi filma 

In Bog je ustvaril žensko s slavno igralko Brigitte Bardot.

Mesto je danes lepo urejeno, z mnogimi plažami,  z citadelo z razgledom na zaliv ...

... in ima  tudi zvezdniške cene. 

V baru ob glavni rivi, ki sva ga izbrala po najinem okusu, bi stal  kapučino 7,5 €.

Več kot v Monaku, kjer bi bil kapučino na podobno dobri lokaciji le 3,5 €. 

Zapustila sva Azurno obalo in se odpeljala v notranjost mimo slikovitih gozdičev pinij. 

Zapuščava tudi regijo Provanso (Provence Alpes Cote d- Azur). 

Naravne lepote te regije so Azurna obala, polja sivke, narodni parki ter Alpe na severu.

Nama pa so bile všeč tudi vsa urejena mesteca in vasi skozi katere sva potovala kadar nisva skozi pokrajino vozila po prometni avtocesti.

Provansi proti jugu  sledi regija Occitanie. 

Ta regija ima dolge peščene plaže, več lagun ter bolj divjo obalo kot jo je videti ob Azurni obali.

Ker sva namenjena  v Španijo, sva si lepote pokrajine ogledala le mimogrede in bolj od daleč..

In sicer z edinega griča daleč naokrog. To je Mont Saint Baudile, 185 m visok grič od koder se vidijo lagune ter nekaj obmorskih mest. Na vrhu je majhna kapelica.

Ob cedrovem gozdiču pod tem gričem pa bova  tudi prenočila. Območje je čez dan kar frekventno,

 ker veliko domačinov hodi ali teče za rekreacijo na ta grič, ki ga imenujejo gora. 

Jih razumeva, saj boljše izbire tukaj ni. 

Kolovozi, ki vodijo na vrh so zaprti z zapornicami tako da je dostop z vozili onemogočen.

Glede na najine pretekle izkušnje pa upravičeno računava, da bova tukaj užila mirno noč. 

 

Jutrišnji dan nama obeta sonce in toploto čez dan, zato bova poiskala še eno primerno plažo preden zapustiva Francijo za nekaj časa.

 

__________________

 

Potovanje do Španije: Monako in Azurna obala

Potovanje do Španije sva si zamislila po najkrajši oziroma najhitrejši poti, 

vendar ob Sredozemskem morju. Vožnja po avtocestah preko severne Italije je hitro minila. 

Pred francosko mejo sva obiskala le  Sanremo, kjer te dni poteka festival italijanske popevke. 

Mesto je zato v zadnjem tednu februarja zelo živahno, hoteli in druge namestitve so popolnjene;

  zelo veliko je bilo tudi autodomarjev, ki so težko našli primerna mesta za parkiranje.  

Najino prenočišče sva tako rajši izbrala nad majhnim mestom San Lorenzo Al Mare. 

Nad njim številne pešpoti ...

 ... in ena od njih vodi skozi slikovito mestece Costarainera ...

 ... z mnogimi ozkimi ulicami in edinstvenimi prehodi.

MONAKO:

Naslednji postanek je bil nad kneževino Monako, od koder sva se dol v Monako odpravila peš.

Ker Monako ni član EU, je potrebna previdnost pri uporabi interneta. 

Avtodomi v Monako nimajo dovoljenja za vstop, za parkiranje običajnih avtomobilov pa je poskrbljeno v številnih garažnih hišah. Kneževina je eno samo veliko mesto s palačami in  stolpnicami zgrajeno na strmi brežini. Trenutno tukaj potekajo mnoga vzdrževalna dela in v gradnji je veliko mogočnih zgradb, za katere domnevava, da bodo namenjene namestitvi množicam turistov.

Sprehodila sva se torej navzdol do mesta ter si ogledala palačo princa Alberta. 

Spodaj na sliki je pogled s palače na veliko marino ter del Monaka.

AZURNA OBALA: 

Od Monaka pa do Marseilla se razteza znamenita Azurna obala. 

Če se voziš po obalni cesti, se posamezna mesta držijo skupaj in iz enega mesta prehajaš v drugo od krožišča do krožišča. Zelo zamudno in utrujajoče.

Del obale, ki je zelo lep, je ob mestu Saint Raphael in sicer območje Massif de l Esterel. 

Pečine ob obali so vulkanskega izvora. Vsebujejo veliko železovega oksida,

 ki jih rdečkasto obarva. Če jih opazuješ ob sončnem zahodu, pa zažarijo še posebno lepo.

Ob sončnem zahodu so te barve res zelo intenzivne. Pečine se dramatično dvigajo iz morja in tako ustvarjajo kontrast med turkiznim morjem in rdečo kamenino. 

Menda je to eden izmed najbolj fotogeničnih delov Azurne obale. 

 

Tudi tu vodi kar nekaj pešpoti, eno od njih sva tudi midva obhodila ter uživala  v barvah zahoda. 

Seveda pa nisva bila edina sprehajalca na poti, kar potrjuje,

 da je to priljubljena točka za sprehode in meditacijo.

 

Prenočišče sva poiskala v zaledju nad tem delom obale, kjer se cesta zaključi z večjim parkirnim prostorom Boulevard Piere Delli Zotti. 

Tudi tu so pešpoti in lep razgled na obalo in mesta.

 

_______________