petek, 31. oktober 2014

Cima del Cacciatore (Kamniti lovec)

Izhodišče: Spodnja postaja žičnice na Višarje
Razmere: toplo in kopno, zimske razmere v severni steni Kamnitega lovca
Višinska razlika: 1400 m
Na Višarje ali Monte Santo di Lussari sva želela iti iz vasi Riofreddo - Mrzla voda po grebenskih poteh. Začetek poti sva neuspešno iskala kar precej časa in ker je bila ura že precej v dopoldnevu sva spremenila plan in šla navzgor kar po znani poti, ki vodi v bližini žičnice na Višarje.
Nisva bila preveč zadovoljna, ker je bila to strma romarska pot s številnimi zavoji, predvsem pa se mi je motala po glavi misel, da bo treba tu tudi navzdol..
Toda macesni s svojo zlato barvo v tem sončnem dnevu so kmalu pregnali rahlo slabo misel o poti.
Tri ure sva hodila iz doline po tej poti do Višarij in se nato napotila kar dalje proti najinemu cilju Cima del Cacciatore.

Steza je kmalu zavila v osojno stran Kamnitega lovca in temu primerna je bila drseča tudi pot.
Ko se steza izvije iz sneženih melišč je potrebno prelesti še varovano steno pod vrhom, ki je sicer  kratka toda tokrat je bila zelo ledena in spolzka.
Na vrhu Kamnitega lovca - 2071 m je mala ravnica obdana s skalami krog in krog.
Razgled na italijanske gore je bil prekrasen, spoznala pa sva tudi smer Višarij od koder sva prišla.
Viš in Montaž sta bila zelo blizu - vsaj tako se je zdelo.
Tudi Mangart in Jalovec sta bila lepo vidna in prepoznavna.
Po obvezni malici s kavkami na vrhu sva se podala zopet nazaj po drseči in ledeni steni in nato med zlate macesne in dalje v dolino.
Dnevi so zdaj kratki, pa sva dolino dosegla ko je že padel mrak.
_________________________


četrtek, 30. oktober 2014

Mangart

Izhodišče: Mangartsko sedlo
Razmere: zimske razmere v italijianski in slovenski smeri, zaželjen je cepin.
Višinska razlika: 700 m

Takoj nad sedlom sva vstopila v zimske razmere na osojni strani gore. S tem si nisva belila glave, saj sva imela s seboj tudi dereze in cepin, ker sva predvidevala,
da bo za varen vzpon to mogoče potrebno.
Na zahodni, osončeni strani Mangartskega sedla pa so se špičke še sončile.
Na vrh vodita dve smeri; slovenska in italijanska. Po premisleku sva izbrala italijanski pristop. Tu so bile ponekod  jeklenice pod snegom, zato je bilo zaradi varnosti
 potrebno malo prilagoditi napredovanje.
Občasno sva se uzrla v globino pod nama in občudovala jasno modrino Belopeških jezer,
ki so spokojno ležala daleč spodaj.
Tudi nekaj večjih snežišč je bilo potrebno prečiti, a tokrat to ni bilo težavno,
 saj je bil sneg mehak in ni bilo lednih pasti.
Strmine zahodnih Julijcev so se vrstile, a sva jih težko prepoznavala,
saj v teh gorah nisva tako zelo domača kot kje drugje.
Na vrhu sva! Z 2679 metri  nadmorske višine je Mangrt naša četrta najvišja gora.
Je pa na vrhu malo hladno pihalo, zato je dobra kapa v nahrbtniku vedno zlata vredna.
Neprestano lačne in radovedne kavke so prišle pogledat kaj imava tokrat dobrega v nahrbtnikih. Priletijo natančno  takrat, ko se nahrbtniki pričnejo odpirat, da ja ne bi kaj zamudile.
Skupaj smo med malico gledali naše lepe gore. Desno Jalovec, potem Mojstrovke
ter zadaj stari očak Triglav.
Teh gora se res ne da nagledat.
Nad 2000 m nadmorske višine se je sneg skoraj povsod obdržal.
Prečenje snežišč je navzdol malo zahtevnejši šport.
Med sestopom je dolino Belopeških jezer sonce še ogrevalo, a senca Mangrta ji je že resno grozila.
Zahajajoče sonce je vršacem dalo novo barvito okrasje.
 Tudi na Mangrtskem sedlu so se pričele trave že toplo barvati ob zahajajočemu soncu.
Ta toplina seže do srca in vzgibava tudi telo ,da izrazi občutek sreče in zadovoljstva.
Mehke valovite trave pa so bolj in bolj žarele v vseh odtenkih rjavo rumene barve.
Slovo? Ne seveda ne še takoj,a samo za današnji dan.
Jutri pa bo nov sončen dan, druga gora in ista sreča zavedanja lepote gorskega sveta.
__________________


sobota, 25. oktober 2014

Slemenova špica

Izhodišče:  Erjavčeva koča na Vršiču
Čas: 4-5 ur
Razmere: na osojni strani Mojstrovke zasnežena pobočja, na uhojeni stezi je malce drseče
Vratca ter pogled na osojno stran vrha Nad Šitom glava in dalje Male Mojstrovke.
Igra meglic v dolinah.
Zlata barva macesnov je danes prišla do izraza.
Tripartitna slika jeseni v snegu.
Jesen na grebenu Slemenove špice - 1911 m, nad 2000m nadmorske višine pa je že zima.


Špik z Martuljško skupino gora v ozadju.
Vrh Slemenove špice je stražaril snežak.
Jalovec v vsem svojem sijaju.
Osamelec...
Glorija-redek pojav v planinah, tokrat na dnu...
Sonce se je povzpelo nad Mojstrovko....
Tokrat glorija na vrhu....
Bil je res prekrasen dan. Neki domačin je povedal, da je ponavadi pet do desetkrat v letu na tem vrhu ampak taki sončni dnevi tu so vselej redki.
Sledi serija slik z macesni.

Planinski raj se ti zasidra v dušo.
Erjavčeva koča na Vršiču je odprta tudi v zimskem času.