Mizasto goro, imenovano Table of Yugurtha, smo vsekakor uvrstili med prednostne destinacije,
ki jih želimo obiskati v času našega potovanja po Tuniziji.
Nahaja se v bližini alžirske meje, zato smo vedeli, da je območje nadzorovano tako od vojske kot od policije. Že v kraju Al Kaf nas je zaustavila vojaška kontrola in nam
priskrbela policijsko vozilo za spremstvo pri nadaljevanju poti.
Zaradi naše varnosti so nam dodelili prostor ob policijski postaji ob vznožju gore.
Vedeli smo, da so tako ravnali tudi z drugimi ekipami, ki potujejo po tej deželi v lastni režiji, zato z njihovim ravnanjem nismo bili presenečeni.
Za spomin smo si slikali naše prenočišče.
Naslednje jutro smo se odpravili na vrh.
Do prepadnih sten vrha gore vodi zdaj lepa nova asfaltirana cesta.
Po stopnicah smo se povzpeli na mizast vrh gore, ki je dobila ime po kralju Yugurthu,
ki se je bojeval z rimsko vojsko okoli leta 100 pr.n.št.
Gora je bila še vedno strateško pomembna zaradi razsežnih pogledov naokrog.
Vrh gore je 1271 m visoka planota povsod obdana s prepadnimi stenami.
Je precej obsežna in na vrhu kamnita.
Prehodili smo jo podolgem in počez.
Na vrhu se nahaja nekaj ruševin objektov ter ohranjen verski objekt ...
... ter nekaj podzemnih bivališč in zbiralnikov za vodo.
Še neka pogledov navzdol in naokrog ...
... in že smo se odpravili dalje. Pod goro je vas v kateri je močan izvir pitne vode.
V Kelaat es Senamu smo se še založili s kruhom ter se odpeljali proti mestu Kasserine.
Blizu mesta je nacionalni park Chambi in v njem najvišji vrh Tunizije Djebel Chambi ( 1544 m).
Želeli smo prespati ob vznožju hriba in se naslednji dan povzpeti navzgor.
Toda na cesti, ki vodi v park je znak za prepoved dostopa v park zaradi vojaške prisotnosti.
V pogovoru z mladim poveljnikom, prijaznim kapitanom smo izvedeli, da je vojska prisotna na vsej gori in dostop ni mogoč.
Kasneje smo izvedeli, da bi z lokalnim vodičem mogoče kljub temu uspeli osvojiti vrh.
Ampak to nam ni bila sprejemljiva alternativa.
Naredili smo nov načrt. V želji, da se izognemo novim policijskim kontrolam smo se zapeljali stran od alžirske meje proti mestu Sbeitla. Mesto je sicer znano po bizantinskih ruševinah.
Čeprav daleč stran od alžirske meje nas je pri eni kontrolni točki spet ustavila vojaška kontrola in nam dodelila spremstvo policijskega vozila do prenočišča.
Tokrat pa do zavarovanega parkirnega prostora pred hotelom v Sbeitli.
Razmišljamo o strategiji nadaljnega potovanja, ki ga želimo opraviti brez spremstva,
saj se počutimo v deželi izjemno prijaznih ljudi popolnoma varni.
Prepričani smo, da se ne motimo.
_____________
Objave
