Jelovec

Pot: Kosmačeve Rastke, planina Cirkovnica, planina Javorje, Jelovec, 

planina .Mrčišce,  Kosmačeve Rastke

Razmere: čudovite, 50 cm svežega sipkega snega in sonce

Višinska razlika: okoli 900 m

Snega je bilo dovolj in sva tokrat zavila s ceste kar na planinsko pot do pl.Cirkovnica.

Bilo je sicer strmo ampak splačalo se je. Hitro sva prišla ven iz megle do sončnih žarkov.

Kmalu sva bila pri lepi mali brunarici, ki je nekako na pol poti do koče na Loki pod Raduho.

Pred kočo na Loki sva zavila desno in urezala smučino navzgor do planine Javorje.

Na začetku planine sva krenila navzgor proti vrhu Jelovca.

Daleč naokrog ni bilo nikogar; pod nama megla v vseh vidnih in nevidnih dolinah, 

za nama najina smučina, naju pa vabi neokrnjena planina, ki se razteza daleč navzgor. 

Pri vzpenjanju sva se razdelila: eden levo strmo gor, drugi desno po položnejši smeri.

Prvi postanek malo pod vrhom Jelovca, ko je sonce preveč pogrelo že pregreta kosti.

Proti vrhu se je odpiralo področje pravljičnih snežnih skulptur.

Vreme brez oblakov, brez vetra in z bleščečo belino polno svetlečih kristalov naokrog.

Neizmerno sva uživala, ko sva se počasi vzpenjala proti vrhu.Pred nama je bilo nekaj sledi živalskih stopinj, verjetno gamsov ali srn. 

Eden je bil hudo zaljubljen saj  je naredil celo čeden srček zgoraj, kakor da bi znal risati.

Če si še tako utrujen, te med temi snežnimi skulpturami kar samo vleče navzgor.

Ruševje in macesni pozimi izgledajo zelo privlačno. 

Malo pod vrhom Jelovca se je najin vzpon končal. 

Vrh Jelovca - 1845 m je namreč popolnoma porasel z ruševjem in je višji kot skrajni vrh 

pogorja Raduhe, ki je označen s križem - 1808 m. V ozadju se vidi Golica (Koralpe).

Počasi sva snela pese in smuči pripravila za smuko do doline. 

Ker se nama v prijetno toplem okolju ni nikamor mudilo, sva se dolgo razgledovala naokrog  - smučišče na Golteh je letos na žalost zaprto kljub krasnim snežnim razmeram. 

Vrh Raduhe še ni zadosti obložen s snegom, manjka še kakšen meter snega, 

preden bo enostavno dostopen s smučmi. 

Pa je kljub najinemu zavlačevanju prišel trenutek, ko sva se odločila za spust navzdol.

Le sledi smučk ostajajo kot neme priče najine zimske zgodbe.

Pogled navzdol v megleno dolino naju opominja, da se bo najina pravljica kmalu končala.

Do takrat pa duša kar vriska z lepotami zimskega dneva.

Čaka naju še spust po neokrnjeni belini do planine Javorje.

Pogled v najino domačo dolino, Golte so na levi.

V tem dnevu sva užila res veliko sončnih žarkov ob izdatni malici pri pastirski koči.

Zapustila sva tiho planino Javorje. Morava v dolino, zimski dnevi so kratki. 

Čaka naju še uro in pol dolga smučarija prav do avta, ki naju zvesto čaka nekje dol v megli.

                                 Zgodil se je zopet eden od tistih prekrasnih zimskih dni. 

    Veliko snega, neokrnjena belina, gluha tišina, to morava ponoviti še enkrat, sploh ni druge variante. 

Torej jutri spet!!!

_________________