Pot: magistralna cesta Gračac - Obrovac (natančneje prelaz Prezid), pot Malega Princa, Bili kuk, zavetišče Vidak ter nazaj do prelaza Prezid
Čas: okoli 5 ur hoje s postanki
Lansko leto, torej v letu 2023 sva zaključila potovanje po Turčiji, se
vozila po jadranski magistrali domov in v novicah na hrvaškem radiu
ujela kratko objavo o poti Malega princa. Ime mi je bilo zelo všeč, glas po radiu je dejal , da je pot podobna tisti v Samarskih stenah (meni najlepša pot)
in ime Mali princ se mi je zasidral v mojo glavo, kjer imam seznam planinskih poti pod oznako -
-' must to do it !'.
Sedaj pa sledi opis poti, ki jo priporočam obiskovalcem gora. Z magistralne ceste Gračac - Obrovac pred prelazom Prezid zaviješ ostro levo na ozko makadamsko cesto. Cesta je slaba, žal nama je bilo, da avta nisva pustila spodaj. Po dveh kilometrih, ko ne moreš avta obrniti nazaj, čeprav bi želel, se je nenadoma prikazal lep parkirni prostor. Če avto pustiš spodaj si pač podaljšaš pot za slabe pol ure, kar je boljše kot slaba cesta. Za parkirnim prostorom so smerne table, ki povedo bolj malo, midva sva se poslužila najine aplikacije. Steza zavije v gozd in tudi celotna pot vodi precej po gozdu, tako da si zavarovan pred žgočim soncem. Vmes in povsod po tej poti te namesto opozorilnih tabel pričakajo skulpture iz živalskega sveta tega področja; prvi je bil medo z gornje slike.
Po kakšni uri hoje po gozdu gor in dol, se prikaže prva puščica navzgor.
Iz najinih izkušenj veva, da ko zagledaš to, veš da bo šlo sedaj zares.
Povsod na poti so table z napisi, ki te vračajo v svet pravljic iz otroštva.
Večkrat hodiva skozi kamnita vrata.
To pa so mala vrata.
Prebijava se med ožinami dalje.
Pot je dobro zavarovana.
Plezanje nama ni predstavljalo večjih težav.
Nekje vmes je ponujena možnost za ogled Zdenkove jame.
Obema je bilo jasno, da te ponudbe ne bova pustila za 'kdaj drugič'.
Jama nima strehe, pač pa je to udorina globoka dobrih petnajst metrov,
iz katerega dna vodijo vhodi v nekaj malih jamic brez kraških tvorb.
Je pa vse vredno ogleda, dve dolgi lestvi, po katerih dosežeš rob poševnega dna, sta trdno privezani.
ki bi ga lahko tudi spregledala.
Ko sva pregledala vso notranjost obsežne udorine,
Ko sva pregledala vso notranjost obsežne udorine, sva se napotila naprej v pričakovanju novih presenečenj.
Na koncu krožne poti so Nebeška vrata. Nobeden od naju se še ne upa postaviti pred njih.
.png)
Tako sva zaključila zopet en lep hribovski potep po Bosni in Hrvaški. 
Zlezla sva tudi čez Kičmo, ki naju je spomnila na greben z malega na velik Triglav.
Potem pa še Bili kuk, ki se je tudi znašel med ponudenemi opcijami. Tja gor je plezanje bolj težavno ampak še vedno ne tako težko kot v Samarskih stenah. Pokrajina pa je podobna.
To plezarijo se da varno opravit tudi brez varoval, vendar je občutek boljši, ko vidiš zajle in kline in dobre naravne oprimke v kompaktni skali..
Bili kuk (1171 m).
Na vrhu je ravno prav prostora za dva in njuno zasluženo malico.
Pogled naokrog nama nudi zanimiv kraški svet s škrapljami, vrtačami in žlebiči, kot ga poznava.
Sedaj pa navzdol iz Bilega kuka, takole zgleda pot z vrha:
Ni pa še konec poti Malega princa.
Sledila je še pot do zavetišča Vidik.
Tu sva srečala italijanskega mladeniča, ki je letos drugega avgusta pričel hoditi po poti Via Dinarica.
Do konca poti v Albaniji načrtuje še kakšen mesec in pol hoje.
Neprestano nama takšni vztrajneži prihajajo na pot, kot da naju želijo vzpodbuditi k akciji.
Vse kar je lepega pogosto prehitro mine. Tudi tokrat sva imela ta občutek.
Pot je lepa, atraktivna, "telovadna", ni težka. Mogoče jo še kdaj ponoviva in dodava še kakšen vrh zraven, da bo poti naneslo za cel dan, kot se nama spodobi.
Tokrat nama je aplikacija namerila 450 višinskih metrov ter 7 km po dolžini.
Pot je po mojem dolga kakšnih 10 km in tudi višinskih metrov je več.
Kot že veva, aplikacija nama v takšnem labirintu gor in dol ter sem in tja ne more natančno slediti.
Tudi stric google je s sledenjem tokrat obupal ...
.png)
Še dan ali dva 'hvatanja braun boje na moru' potem pa res domov.
Objave
