V Srbiji je veliko geotermalnih izvirov, nekateri so zajeti in preurejeni v te ali one "banje",
nekaj pa je prostih v naravi. Za naju so najbolj zanimivi zadnji; naravni topli izviri.
Sin naju pred vsakim potovanjem seznani z lokacijami naravno toplih izvirov na najini poti in reče...
morata it tja in tja ... Pa sva šla.
Najprej sva si ogledala Lukovo Banjo. To je sicer urejena "banja" s hoteli in zdravilišči,
nameščenih v ozki dolinici. Toda nad mestom se nahajajo tudi mali bazenčki in izviri s toplo vodo
( T= 40 do 50 st. C ), ki so prosto dostopni vso leto, sedem dni v tednu, 24 ur na dan.
ki so manj poznane in ogledi niso vodeni. Takih zelo obiskanih turističnih točk se izogibava.
Tu sva namreč opazila, da sem hodijo na sprehode tudi gostje zdravilišča.
In verjetno za njih je bilo pri bazenčkih opozorilo, da se mora vsak prej zglasiti pri zdravniku,
da ugotovi koliko časa si lahko namoči noge v bazenčku.
En izvir zdravilne vode je bil za pritisk ali zoper njega, eden za ali proti "šečeru",
eden za zdravje oči in še eden za inhalacijo.
Nisva komplicirala zaradi teh zadev, zvečer sva se precej dolgo namakala s celim telesom v prijetno topli zdravilni vodi in zjutraj sva se res zbudila brez pritiska in sladkorja. Zato sva šla do zdravilnih vod tudi zjutraj in po pravilih namočila le noge. Jutranji hlad naju je namreč odvrnil do kopanja.
V 40 minutah se lahko sprehodiš na krožni poti bivših rudnikov, ki so v XIII. stoletju tukaj pridobivali dragocene kovine vse od železa do zlata. Zdaj so znana le še tri rudarska okna, od tega dve še nista raziskani. Rudariti so namreč končali samo po nekaj letih, saj so pobrali le lahko dostopna rudna telesa. Ker na take oglede prihajava vedno v zgodnjih jutranjih urah, sva tudi tokrat na sprehodu uživala sama. 
Erozija tal ter razni izkopi rudnika so za seboj zapustili zanimive peščene in kamnite stožce.
Skulpture so naju spomnile na lepote turške Kapadokije.
V Džavolji varoši stoji lepa cerkvica Sv. Nikola.
Na spodnji sliki je brežina nad kamnitimi stožci.
Vidi se, da so v naslednjih tisočletjih še možnosti za "rast" novih stožcev.
Ob cerkvici pa drevešček ves ovit s papirčki. To sva videla že v Armeniji.
Po njihovi tradiciji, vernik ovije papirček ali rutico okoli drevesa, ko se mu izpolni priprošnja svetniku.
Opazila pa sva tudi veliko papirnatega denarja in kovancev zataknjenih med kamenje ob cerkvici. 
Naslednja najina postaja pa naj bi bila v Kosovu. Tu se je nama pa malo zataknilo.
Zato na Kosovo nisva šla.
Videla sva že marsikaj a takšne količine smeti v zadnjih kilometrih
ob cesti proti kosovski meji pa še nikjer. Pa ni to vzrok za spremembo potovalnega načrta. 
Na Kosovem namreč ne velja zelena karta za zavarovanje avtov. Zato ga je potrebno urediti na meji.
Za najin kombi, ki je registriran kot tovorno vozilo z nosilnostjo nad eno tono,
stane zavarovanje 138 € za 15 dni.
Po internetu sva se pozanimala, da naj bi pristojne službe leta 2026 sklenile nek dogovor
o oprostitvi tega, vendar v praksi to še ni delovalo.
Cena obiska Kosova se nama je zazdela absolutno preveč in sva raje obrnila na meji nazaj
in se preko Srbije podala v Makedonijo.
___________
Objave
