nedelja, 01. avgust 2010

Hvar-Mljet





 Iz zaliva Zarače sva odplula zgodaj. Pihal je nekakšen burin dol z hvarskega goratega masiva. Nastavila sva jadra in opazovala navzgor najvišji vrh Hvara, Sv,Nikola,-628 m. Bolj sva se mu bližala bolj je bilo pestro na morju. Kar naenkrat nič vetra, nato malo vetra nato ogromno vetra tako da naju je polagalo in sva morala skrajšati jadra, ko sva to naredila pa spet skoraj bonaca. To se je ponovilo trikrat zapovrstjo potem sva imela dovolj  Sv.Nikola in pustila sva skrajšana jadra. Seveda sva se  vmes še oblačila in slačila, ker je bilo kar naenkrat mrzlo nato pa toplo in tako nastajajo morske zgodbe. Kmalu zatem pa je  vetra čisto zmanjkalo, vključila sva motor in ležerno opazovala prelepa pobočja strmega Hvara precej zasajena z lepo urejenimi nasadi vinske trte.



V korčulanskem kanalu je bilo še kar mirno, bolj pa sva se bližala strmim obalam Pelješaca bolj je pihalo;  kot običajno. Strmina Pelješaca se je videla kar dobro, tako da sva imela občutek, če bi plula tam mimo bi lahko z melišča padel še kak kamen  na jadrnico.



Skozi ožji del kanala pa zopet  razburljivo, saj  skozi korčulanski kanal mimo Orebiča vozijo prečno po kanalu kajtarji in surfarji. Obletavali so naju kot tečne muhe ali kot komarji in dostikrat je šlo na tesno..., midva s polnimi jadri metuljček, oni pa pred nama, za nama, vzporedno, počez, .... vlečna padala od  kajtov nad najinim jamborom, nekaj srfarjev ( in ena čedna srferka) je padlo v najinem kurzu...skratka - zgledalo je, kot da nič ne cenijo svojega življenja - samo da jim adrenalin 'šprica' nekam globoko v možgane. No, tudi nama je 'špricalo', a ker je to nehote, ni bilo adrenalinskih užitkov ampak muka.




 



Nadaljevala sva do Mljeta in severozahodni veter je tu kar narastel , naredil velike valove, ki so naju dohitevali v polkrmo, naju pogosto neprijetno zavaljali, zato sva bila kar vesela, da sva končno zaplula v Polačo na Mljetu in se privezala na prvo simpatično bojo. Še nisva bila dobro privezana, ko je že priplul fant v čolnu in povedal, da sva 'vabljena na večerjo', ker sva na boji njihove restavracije. Seveda sva bila takoj zato, večerja v restavraciji Ankora je bila okusna, ni bilo drago in Mljet se je izkazal zopet za krasnega. Že pred leti smo si ga kar temeljito ogledali, preveslali in prehodili, zato sva se tokrat odločila, da bova tak ogled spustila, ker je najin cilj Dubrovnik.

Zaliv Polače je bil kar poln velejaht, krasnih jadrnic, vidi se, da je Dubrovnik že blizu.