sobota, 27. marec 2010

Glinščica

Izhodišče: vasica Beka
Čas hoje: 5 ur skupaj

Za sončno soboto sva skupaj splanirala opravke na Primorskem in popoldanski izlet po soteski Glinščice.
Peljala sva se iz Kozine mimo naselja Ocizla ter še naprej po značilni primorski pokrajini do idilične vasice Beka. Tu se cesta za avomobile konča. Naprej vodi kolovoz za ogled podzemnih jam ali pa desno v Botazzo(Botač). Po spustu v vas Botač sva se začela vzpenjati proti cerkvi Sv.Marija na Pečeh.(239 m) in sicer po levem bregu soteske. Po dobro označeni poti nas je hodilo kar precej obiskovalcev. Po kratkem vzponu do cerkve, sva že uživala v razgledu na stene na nasprotni strani soteske Glinščice ali Rosandre po italijansko. Nato pa še na vrh nad cerkvijo, ki je prav zanimivo lep. Zaradi strmih sten in prehodov imaš občutek, da si visoko kje v Julijcih. Razgled je seveda zopet čudovit na celotno sotesko Glinščice. Za nadaljevanje poti sva se odločila za daljšo možnost in sicer do Razgledišča nad Krogljami. Ni nama bilo žal. Pot je lepo označena, najprej vodi skozi primorski gozd in kar naenkrat se nama je odprl razgled na tržaški zaliv. Razgled je res prečudovit. S Trsta se je slišal pravi hrup, ki pa se nekako ni mešal z blagodejno tišino tu v hribih. Zdelo se je, da je mesto nekje daleč. In pomislila sem, da se sploh ne zavedamo, kako so mesta onesnažena s hrupom. Tega se zavemo šele takrat, ko prisluškujemo tišini v hribih, nekje od daleč pa se do nas privalovijo zvoki mest. Z razgledne točke je zopet vodilo precej poti in izbrala sva stezo navzdol do koče Premude. Ob koči je bilo veliko obiskovalcev, ki so uživali na kosilu, midva pa sve vzela kar pot pod noge in šla dalje čez Glinščico, na drugi desni breg po Stezi prijateljstva, tako so imenovali to krožno pot. Steza se je vila ob Glinščici, ki je s svojimi bazenčki in tolmuni , res posebna. Ker je tu več steza sva se odločila za najvišjo možno, ki pa je naju pripeljala do vznožja stene nad sotesko Glinščico. Kar nekaj časa sva se prebijala dalje nato pa zopet raje spustila do struge Glinščice. Malo po eni strani potoka nato skok na drugo stran potoka in vse tako do slapa Botač. Za trud sva bila poplačana z temno zeleno barve lagune tik pod slapom. Ker je bilo to brezpotje, je bilo potrebno najti pravo stezo za v vasico Botač in odločila sva se za strmino in skale na levi strani soteske. Malo grizla kolena in splezala par skal in že sva bila na lepo urejeni potki za v Botač. V vasici sva si še natočila vode iz vaškega studenca in se nato podala nazaj navzgor do Beke. Z vsemi ovinki in hoji po brezpotju sva nad in ob Glinščici uživala 5 ur.