petek, 27. september 2019

Od Krka do Ilovika, pa nazaj

Jesenski čas ponuja med drugim tudi prijetne dni za jadranje, 
ko se končajo dnevi glavne turistične sezone na Jadranu.
Zato sva bila vesela Ljuboševega povabila, da na morju skupaj preživimo nekaj dni.
Prvi dan smo pripluli do Punta in se vezali v tamkajšnji marini.
 Naslednji dan smo bili že na Iloviku. 
Noč je bila vremensko pestra. Sredi noči je pihal orkanski jugo z dežjem, 
ki se je v trenutku obrnil v močno burjo. Šele proti jutru smo mirno zaspali.
Zjutraj pa je bilo vse oprano, čisto, mirno in spokojno. 
Posadka je vestno opravila svoj jutranji ritual vključno s plavanjem, 
še preden se je utrujeni kapitan prebudil.
Naslednje dopoldanske urice pa smo družno preživeli na kopnem. 
Kapučino na rivi vedno prija.
Popoldne smo zajadrali proti Rabu vse dokler je bilo kaj vetra.
Pogled na staro mesto mi je še vedno lep, čeprav sem tukaj zelo domač.
Štirje mestni zvoniki so neme priče časa, ko je življenje tukaj potekalo bistveno drugače.
Privezali smo se na gradski rivi in obiskali naše najljubše lokacije v mestu. 
Tokrat smo imeli tudi prvo mirno noč.
Zadnji dan se je bilo potrebno vrniti do domače luke. V Mali Jani na Krku smo si privoščili še zadnje kopanje in sončenje, potem pa smo brez postankov vozili do cilja.

_________________ 

ponedeljek, 23. september 2019

Zapotoški slapovi

Od koče Pri izviru Soče sva se odpravila še do Zapotoških slapov, 
preden sva se z najinih počitnic odpravila domov.
Saj sva že bila tu a sva jih želela še enkrat podoživeti in si za ogled vzeti malo več časa.
Odpravila sva se po strugi potoka in ob njej počasi navzgor.
Sproti so se nama odpirali lepi prizori ...
... ob katerih sva rahlo zastala, preden sva nadaljevala vzpon.
Pogosto je bilo potrebno previdno odplezati krajše odseke ... 
... ali pa si zmočiti noge, saj druge možnosti ni bilo.
Ker sva želela ohraniti suhe noge, sva napredovala malo počasneje in zelo previdno.
Tako sva napredovala vse do trenutka, ko nisva več zmogla naprej. 
Nekaj je vsekakor potrebno prihraniti za kdaj drugič. 
Gotovo se sem še vrneva, saj nama je tukaj zelo zelo všeč.

____________________________



nedelja, 22. september 2019

Tolminski Kuk in Migovec

Pot: Tolminske Ravne, pl.na Kalu, Tolminski Migovec, Tolminski Kuk, Podrta gora, koča na pl.Razor, Tolminske Ravne.
Čas. 12 ur
Tokrat sva izbrala krožno pot in pričela na ravnici visoko v gorah: Tolminske Ravne, 
od tu vodi neoznačena pot na planino Kal(na zg.sliki) 
in nato poiščeš pot na Tolminski Migovec - 1881 m. 
Sliši se enostavno; ampak če si prvič v tek koncih ni ravno tako.
Z vrha T. Migovca sva nadaljevala kar tako malo počez na T, Kuk- 2085 m.
Vmes sva občudovala planike.
Pogled nazaj na prehojeno pot z Migovca.
Čaka naju še krog po vrhovih ali malo pod njimi, ki so razvidno na sp.sliki: 
Zeleni vrh, Podrta gora, vrh Konte.
Takle je svet pod Podrto goro.

Velika grapa je pritegnila najin pogled in uho, ker se je slišalo polno ptičjega ščebetanja,
 tam nekje  doli.
Pa spet gor in dol in gor in dol..
Z vrhov pogled na drugo stran: Komno in Bohinjsko jezero.
Vmesni predah....
Vrh nad Škrbino sva pustila za drugič, šla sva pod njim in občudovala veliko gladko ploskev, 
ki se jo vidi celo iz Tolmina.
Pa še ena slika...
Je kar strma za plezanje, tako da hm...bova drugič.
Koča na planini Razor je bila že blizu, mali predah in še eno uro spusta do Tolminskih Raven in kar velik gorski krog je bil zopet opravljen.

sobota, 21. september 2019

Krn in Batognica

Pot: planina Kuhinja. Krn, Batognica, jezero Lužnica, planina Kuhinja
Iz planine Kuhinja  v kakšni uri prideš do planine Slapnik- 1250 m.
Pogled navzdol na planino Slapnik.
Sledi lep travnat greben.
Proti vrhu sta naju pozdravili dve ovci.
Na vrhu Krna- 2244 m je čudovit razgled na Batognico ter ostale Julijce.
Batognica - 2164 m je preluknjana skoz in skoz.
Pot je lepo speljana mimo vseh številnih predorov in bunkerjev.
Pogled nazaj na Krn in Gomiščkovo zavetišče pod Krnom.
Vrh nad Peski se reče temule lepotcu.
Ko hodiš mimo jezera v Lužnici je polno min, praznih in tudi polnih- neeksplodiranih, 
samo da malce zaviješ stran iz poti.
Tako neeksplodirano mino sva postavila na vidno mesto.
Pa še ena mina v ostenju. Seveda so te najdbe vse izven rednih poti.
In lepo nazaj na planino Kuhinja, kjer sva zaključila najin gorski krog.

______________________



petek, 20. september 2019

Matajur

Čas: okoli 6 ur

Na Matajurju do zdaj še nisva bila, pa toliko je omenjan vedno in povsod.
Prvi razgled se je ponudil na   planšarijo.
Pot je bila mokra, spolzka, meglice so se dvigovale in spuščale ter v močnem vetru preganjale čez Matajur. Razgledov z vrha nisva užila zato pa sva uživala v prvih letošnjih barvah jeseni.
Vrh 1684 m je zakrila megla tako, da razgledov nisva imela nič ampak nič zato sva ga pa spoznala vsaj s talne perspektive.