sreda, 01. januar 2014

Raduha

Izhodišče ter pot: nekaj km nad vasjo Struge, planina Javorje, Koča na Loki, vrh Raduhe in nazaj po običajni poti do vasi Struge.
Snežne razmere: nad 1200 m se snežna oddeja debeli do približno 1 m suhega snega. Toplo ter brez vetra.
Čas: 8 ur nad meglo
Nad vasjo Struge je bila snežna meja povsem jasno začrtana. Vremenska napoved je bila bolj tako, tako,  oblačna vendar sva že kmalu nad 1000 m nadmorske višine pričela slutiti sonce. Z macesnom na spodnji sliki sva prerezala megleno dolino in vstopila na sončen svet.
 Krošnje dreves so bile okrašene z včerajšnim novozapadlim snegom.

Zapustila sva megleno dolino in postala del zimske pravljice.
Takole se je vse bleščalo, sneg je bil suh, ni se ugrezalo in bilo je toplo brez vetra.
Ko sva ugledala gaz, ki je zavila malo stran od običajne poti, naju je zanimalo kam neki vodi. Tako sva prvič našla zelo uporabno bližnjico, do koče na planini Javorje.
To je bila sicer daljša pot do koče na Loki pod Raduho a se nama po sončnih planjavah
 nikamor več ne mudi, samo da sva iz megle ven. Je pa ta pot zato toliko lepša
zato jo bova verjetno še dostikrat uporabila.
Če v dolinah snega ni, se ga pač naredi, tudi tako, da se gre malo višje, kjer sneg to zimo že nekaj časa domuje. Smuči pa so tokrat ostale doma, saj vremenska prognoza ni obetala
tako lepega vremena, kot se je izcimilo.
 Nemi stražarji ob poti so bili priklonjeni vsi v isto smer...
 ... seveda so se poklonili čudovitemu stvarstvu narave.
Vrtače na pobočju Raduhe so bile sedaj pod snegom videti bolj spektakularne kot so videti poleti.
Utrinek s grebena Raduhe. Pogled na avstrijsko stran naše dežele je tudi vabljiv.
Bo treba letos skočit malo tudi na tiste vršace.
 Na vrhu pa so seveda bili fantastični razgledi: Veliki vrh in Velika zelenica,
Ojstrica in Krofička na desni.
Kot po navadi so tudi tokrat prišle kavke pogledat, če imamo kaj dobrega za v njihove izbirčne kljune.
Nekatere se pustijo tudi fotografirat.

Ni in ni se nama dalo iti nazaj v megleno dolino. Pa sva ostala na vrhu skoraj dve uri...
Sonce pa je kar vztrajalo in se bleščalo na modrem nebu...
Kadar skupaj zaplešeta veter in mraz se pojavijo enkratne skulpture po belih planjavah ob poti.
Kaj ko bi šla nazaj proti koči raje čez  Malo Raduho in Lanež?
Spotoma sva se nastavljala sončnim žarkom, da malo dopolniva osebne zaloge sončne energije.
Vsa pobočja so bila zalita s snegom.
Pravljična bitja kimajočih poslancev so polnila najine asociacije.
Zasnežen macesen nama je pričaral kužka, ki se sklanja k tlom.
Vse prehitro se je dan prevesil večeru naproti, pa je bilo potrebno ubrati pot navzdol.
Na cesti pod Loko se je sončen dan počasi zaključeval.
Zimske pravljice z vrhov gora vedno in znova vplivajo na naju, zato ni bojazni, 
da ne bova kmalu spet prišla nazaj v ta ali podoben planinski raj.
Ljudje pravijo, da tisto, kar počneš prvi dan v letu, boš moral ponavljati vso leto. Do zdaj se je pri nama ta pregovor iskazal za resničen, pa naj se še letos.