petek, 27. september 2013

Ko se dan zbudi

Zgodaj zjutraj poteka čas drugače kot čez dan.
Najprej se minute vlečejo v pričakovanju novega dne...,
... potem pa se začne nov dan porajati v vsej silovitosti toplih barv. Najprej rdečkast odsev,
 v naslednjih nekaj minutah pa je bilo takole...
Od nekod so prišli tudi oblaki in ....predstava se ni nadaljevala, kot običajno.
Toda pred tem je nebo zažarelo v čudovitih oranžnih barvah. 
Na zahodni strani neba pa se je v naslednjih nekaj minutah pooblačilo.

Zato sem rajši gledala na vzhodno stran neba in opazovala prelivajoče rumeno oranžne barve...
... ter prvi sončni žarek, ki je obsijal dolino...
 
Nato pa se je naredil dan in .......
 

nedelja, 08. september 2013

Plavnik

Ko nastopi meteorološka jesen, je na morju najlepše.
Končajo se poletne gužve,
otroci gredo spet v šolo in z njimi z morskih obal izgine večina aktivnega prebivalstva,
ki mora zaslužit za naslednje počitnice, če ne omenjamo borbe za vsakdanji kruhek. 
Kdor torej ima v teh dneh možnost  kakršnegakoli bivanja ob morju
in si želi miru in tišine,
se je prav odločil, da to stori vsaj na kratko v septembru ali oktobru.
Tokrat je bil na vrsti obisk Plavnika, otoka mimo katerega pogosto jadramo na poti iz Srednjih vrat v Kvarnerič in naprej proti južnim morjem. In nazaj domov spet hitimo mimo njega.
Južna obala je večinoma strma, polna slikovitih skalnih tvorb, gladkih prelomov, kraških škrapelj in jam v katerih gnezdijo morske lastovice in domujejo netopirji. Pa verjetno tudi bavženki; kdo bi vedel, dokler na naslednji odpravi ne zlezemo še v podzemlje.
Na vrhu otoka pa se razpostira slikovita pokrajina, ki nudi dober razgled daleč naokoli.
Zgradbe, ostanki zgradb in veliki suhozidi pa pričajo o tem, da je bil otok nekoč stalno naseljen
in da je nudil svojim prebivalcem vse kar potrebuje človek, ki zna živeti na morju.
Na jugovzhodu se otok končuje z rtom, ki ima zelo jasno ime: Tenka punta.
Bolj špičastega rta se na Jadranu res ne spomnim, kot je ta.
Tukaj so tudi obširne plitvine, kjer sidramo vsi tisti, ki si zaželimo prijetnega kopanja,
 sončenja ali malo opoldanskega  počitka.
Nekateri sidrajo tudi v plitvini med Malim in Velikim Plavnikom, Tabita pa je krenila naprej proti Krku, kjer je prenočila v zalivu Sveti Juraj, ki je od Plavnika oddaljen samo slabe štiri milje.
Ko je vstalo novo jutro, so nebo prelivale škrlatne barve od vzhoda do zahoda.
Vsakih par sekund so se barve spreminjale
in hitro prešle v modri vsakdan.

Obe železni bitvi sta zdržali težo ladje ob vseh spreminjajočih nočnih vetrovih 
in tudi sidro ni zaoralo.

Vrnitev v matično luko gotovo ni bila prava izbira v dani situaciji, a kaj ko še vedno spadamo v delovno populacijo, ki se trudi preživeti sivi vsakdan.