Plavnik

Ko nastopi meteorološka jesen, je na morju najlepše.

Končajo se poletne gužve,

otroci gredo spet v šolo in z njimi z morskih obal izgine večina aktivnega prebivalstva,

ki mora zaslužit za naslednje počitnice, če ne omenjamo borbe za vsakdanji kruhek. 

Kdor torej ima v teh dneh možnost  kakršnegakoli bivanja ob morju
in si želi miru in tišine,
se je prav odločil, da to stori vsaj na kratko v septembru ali oktobru.

Tokrat je bil na vrsti obisk Plavnika, otoka mimo katerega pogosto jadramo na poti iz Srednjih vrat v Kvarnerič in naprej proti južnim morjem. In nazaj domov spet hitimo mimo njega.

Južna obala je večinoma strma, polna slikovitih skalnih tvorb, gladkih prelomov, kraških škrapelj in jam v katerih gnezdijo morske lastovice in domujejo netopirji. Pa verjetno tudi bavženki; kdo bi vedel, dokler na naslednji odpravi ne zlezemo še v podzemlje.

Na vrhu otoka pa se razpostira slikovita pokrajina, ki nudi dober razgled daleč naokoli.

Zgradbe, ostanki zgradb in veliki suhozidi pa pričajo o tem, da je bil otok nekoč stalno naseljen

in da je nudil svojim prebivalcem vse kar potrebuje človek, ki zna živeti na morju.

Na jugovzhodu se otok končuje z rtom, ki ima zelo jasno ime: Tenka punta.

Bolj špičastega rta se na Jadranu res ne spomnim, kot je ta.

Tukaj so tudi obširne plitvine, kjer sidramo vsi tisti, ki si zaželimo prijetnega kopanja,

 sončenja ali malo opoldanskega  počitka.

Nekateri sidrajo tudi v plitvini med Malim in Velikim Plavnikom, Tabita pa je krenila naprej proti Krku, kjer je prenočila v zalivu Sveti Juraj, ki je od Plavnika oddaljen samo slabe štiri milje.

Ko je vstalo novo jutro, so nebo prelivale škrlatne barve od vzhoda do zahoda.

Vsakih par sekund so se barve spreminjale

in hitro prešle v modri vsakdan.

Obe železni bitvi sta zdržali težo ladje ob vseh spreminjajočih nočnih vetrovih 

in tudi sidro ni zaoralo.

Vrnitev v matično luko gotovo ni bila prava izbira v dani situaciji, a kaj ko še vedno spadamo v delovno populacijo, ki se trudi preživeti sivi vsakdan.