ponedeljek, 17. julij 2023

Poldnik (Picco di Mezzodi)

 

Pot: Belopeška jezera, Poldnik (Picco di Mezzodi), Belopeška jezera

Za tretji dan so bile napovedane nevihte v popoldanskem času, 
vendar sva vseeno želela opraviti vzpon na Poldnik. 
Pri jezerih je veliko parkirišče, kjer je potrebno plačati parkiranje. ( 1 €/uro) 
Nekaj časa se hodi po travnatih ravnicah. Pot kmalu zavije strmo navzgor v gozd. 

Strmina ne popušča, res je naju presenetil tale hud vzpon, saj sva pričakovala lažji pristop.
 Nekaj minut pred križiščem poti s strani Trbiža pa je naju pričakala še tale steni, ki pa je menda že od lanskega leta brez hudo potrebne varovalne jeklenice.
Sicer sva jo hitro preplezala, ker so naju preganjali grozeči oblaki, tako da še fotografij ni veliko. 
Za piko na I pa je poskrbel velik nevihtni oblak .
Kakih 10 minut pod vrhom, kjer bi  morala le še malo med ruševjem sva urno obrnila navzdol, 
ker sva imela v mislih steno po kateri se je bilo treba spustiti. V mokri skali to ne bi bilo nič kaj zabavno.


 In tako na sam vrh Poldnika nisva stopila. Žal nama je bilo, ko sva se spuščala v dolino. 
No morda pa drugič, ko bova bolj spočita in pripravljena na nove podvige.

___________________



nedelja, 16. julij 2023

Monte Robon

 

Pot: prelaz Sella Nevea, Monte Robon, koča Gilberti, prelaz Sella Nevea

Čas: vzpon 3 ure, skupna pot 8 ur

Za drugi dan sva izbrala krožno pot po Kaninskem pogorju.
S prelaza sva se usmerila desno na označeno pot. Pot se najprej strmo dviguje po gozdnatem področju.
 Po dveh urah se izvijeva iz gozda in končno uzreva pred seboj severno steno Robona (to ni naš Rombon).


Materina dušica ob mravljišču je prav lepo zavarovana, tu je nihče ne nabira.

Čez nekaj minut vstopiva v prelepo obširno krnico.
Nad krnico ob steni so ostanki starih vojaških zgradb; spomin na čase, ko tukaj ni bilo sedanjega miru.
Pod vrhom Robona stoji še ličen bivak z osmimi ležišči.
Vrh lahkih brežicev.
Proti vrhu Robona vodi neizrazita smer občasno označena s kamnitimi možici.
Prelepi kamniti svet je pred nama, orientacija je izziv, 
pot primerna za zlom noge ali zagozditev med globokimi žlebiči in ostrimi škrapljami.
Vrh Monte Robon (1981 m) ni dvatisočak, se pa ponaša s čudovitim razgledom in samotnimi potmi.
Pogled z vrha nama najprej zaplava proti Špikom, kjer sva hodila včeraj.
Pogled na Viš in ostale vrhove desno nama tudi obudi spomine.
Pogled na našo Jerebico in Mangart ter Jalovec v ozadju pa skoraj sproži domotožje.



Ob sestopu opazujeva nadaljevanje najine poti mimo krnice naprej proti kaninskim podom.
Pod žgočim soncem nama pot postane bolj naporna, 
vseeno je to lepo prečenje med zanimivimi kamnitimi strukturami.
Po dveh urah le zagledava Belo peč nad kočo Gilberti in znano smučišče nad Sello Neveo.
Koča Gilberti je bila dobro obiskana zaradi večine obiskovalcev, ki so se gor pripeljali z žičnico.
Na gornji sliki je sedlo Prevala, spodaj pa koča Gilberti.
Sledil je še prijeten spust nazaj na Sello Neveo.  

 Najina krožna pot je bil zaključena po petnajstih kilometrih hoje,
 pri čemer je bilo okoli 1100 višinskih metrov vzpona in spusta.
Spet je za nama en lep dan in jutri naju čaka še eden.
______________________



sobota, 15. julij 2023

Špik nad Nosom

 Pot: planina Pecol, Špik nad Nosom (Foronon del Buinz), Špik hude police (Cima di Terrarossa), planina Pecol

Čas vzpona: 3 ure in pol .

Nevihte so za nekaj dni prenehale klestiti našo deželo in napovedano je bilo vsaj tri dni sončnega vremena, 
ki sva ga nameravala preživeti v gorah.
Izbrala sva najino priljubljeno izhodišče, Rabeljsko jezero, ki je že nekaj let zelo oblegano.
 Letos je uveden še  nov prometni režim ob cesti, ki vodi ob jezeru. Vsi dostopi do parkirišč 
so zaprti z ograjo ali z zapornicami. Ob jezeru je dovoljeno parkiranje le na nekaterih plačljivih parkiriščih.
To nama seveda ni bilo všeč.
Planina Pecol pa na najino veselje ni bila tako hudo oblegana. 
Že zgodaj zjutraj sva se zadovoljna odpravila v nama prijeten svet kozorogov.
Pot na Špik nad nosom v začetku vodi po isti poti kot na Špik hude police.
Na drugi strani doline lahko neprestano občuduješ Kaninsko pogorje, tam nameravava pohajati jutri.
Po dvournem vzponu se najina pot loči desno proti sedlu nad katerim je Špik nad nosom.
Tu se začne tisto najlepše. Kozorog na visoki polici je uživač, ki v jutru opazuje svet okoli sebe.
Saj ne moreš, da jih ne bi občudoval in fotografiral.

Za sedlom sledi polurni vzpon, ki je dobro varovan.

Nato je pot speljana po razglednem grebenu in izpostavljenih policah.

Nama je v užitek biti vsaj občasno del  tega gorskega sveta.
Na vrhu stoji lično opremljen Lukov bivak, s katerega lahko občuduješ sončne vzhode in zahode. 
To očitno vedo tudi kozorogi, ki prihajajo sem gor in radi pozirajo pred fotoaparati.
Vedno jih občudujeva in še sedaj ne vem ali želijo biti občudovani od nas 
ali pa se nam le milostno kažejo v vsej svoji lepoti.

Foronon del Buinz (Špik nad nosom) , 2531 m. 
V ozadju je Viš levo, Koštrunove špice ter lepotec Mangart v ozadju desno.
Še vedno sva na vrhu.

Potrebno bo iti navzdol, med kozorogi in v prelepem gorskem svetu.
Zopet se spustiva med jeklenicami ...

...ter zavijeva še navzgor na Špik hude police (2420 m). 

Na žalost so se proti vrhu priplazile megle in tako zakrile najin Špik nad nosom.
Tudi tu se kar nekaj časa zadrživa in uživava v pogledih na blizu in daleč.
V ozadju je Grande Nabojs levo in Viš v sredini.
Zahodno sonce je precej segrelo pobočje Špikov ampak kozorogov to prav nič ne moti.
Planina Pecol pod nama.
Na spodnji sliki je Strma peč, vrh kjer še nisva bila pa še ne vem kdaj bova tudi tam.




Zapuščava kozoroge in dobro veva, da se ob priložnosti ponovno vidimo.

_____________________