torek, 08. februar 2011

Raduha in Lanež

Izhodišče: Kosmačeve Rastke
Čas: 1h do Loke in 1h na vrh Raduhe, skupni čas 9 ur bivanja na prostem


Ker sva bila v planini od sedme ure zjutraj do četrte ure popoldan pač moram napisati, da sva do vrha Raduhe hodila le dve uri. Da ne bo kdo mislil, da sva lezla v hrib tako počasi, da sva potrebovala za gor in dol celih devet ur.Večino časa sva namreč porabila za posedanje na toplem soncu, klepet z znanci ter pohajkovanje po planinah okoli Laneža.
Tokrat sva začela hoditi v Kosmačevih Rastkah in do koče na Loki pod Raduho sva bila v eni uri. Steza je bila večinoma kopna, sneg in led sta se pričela na planini pod kočo.


















Koča na Loki pod Raduho je bila odprta a to dejstvo naju ni ustavilo, ker sva želela čimprej do vrha.













 
Prvi resni hrib v katerega sva se zagrizla je bil poledenel in palice so nama prišle prav

Proti vrhu je bila steza občasno tudi ledena, vendar se je dalo z malo spretnosti lepo hoditi kar v gojzarjih brez derez ali derezic.Saj odričati se itak ne moreš kam daleč.
































Vrh se je bleščal v soncu in ker je bilo skoraj brezveterje sva si privoščila današnji prvi zelooooo dolg postanek.













V ozadju je levo Križevnik, nato Poljske device in Velika Zelenica, vse na enem grebenu. Desno pa Ojstrica.




Seveda sva nahranila tudi kavke, ki so vztrajno prosile za vsak grižljaj.





























V takem sončnem vremenu so razgledi prekrasni. V ozadju so se videli vsi Julijci s Triglavom seveda.



















Peca.






Potem pa dalje mimo Durc.Ustavila sva se in opazovala tri planince, ki so se malo zaplezali v poledeneli steni na severi strani.Malo so telovadili nato pa srečno prišli na vrh sedla.










Po pavzah s posedanjem ter klepetom z znanci, ki so prišli nasproti sva napredovala do Laneža. Tu sva skoraj pognala korenine, ker je bilo tako prijetno. Res nama ni nič manjkalo. Čez dve uri sva našla še eno tako točko, kjer sva se udomačila za naslednje ure. Ni in ni nama bilo zapustiti prijetne tople višine.









Navzdol z Laneža je bilo malo bolj pestro, ker sva se mestoma ugreznila kolikor se je dalo in še čez.



















Prve spomladanske ikebane so že bile brez snega.














Tako sva zelo počasi naredila krog in zopet prišla do koče na Loki, poskusila njihov čaj, seveda za 1 euro, pokramljala z oskrbnikom ter se napotila nazaj proti Kosmačevim Rastkam. In devet ur preživetih v planini je zopet minilo kot bi pihnil.