nedelja, 20. julij 2014

Jerebičje

Takrat, ko se ti zazdi, da se v Dolini ne da več dihat, je nujno potrebno ukrepat.
Vzameš nahrbtnik in greš. Kam? Nekam v samoto, nekam drugam, nekam visoko; čim višje.
Tudi to popoldne je nastala močna želja po hribih.
 
Ni bil potreben dolg razmislek - na Jerebičju bo mir in svežina.
Avto sem pustil na Lesnikovem sedlu, potem pa je bil ves popoldan moj.
Tokrat se končno ni nikamor mudilo, pa sem jedel jagode in borovnice in užival v družbi cvetlic.
Skušal sem prebrati tudi zgodbe vseh viharnikov na poti.
In staro ruševje na vrhu Jerebičja mi je služilo za meditacijsko dvorano.
Na Matkovi planini me sicer ovce niso marale, sem se pa zato jaz razveselil pogleda na lepo rejeno čredo mehkih belih hrbtov, ki so se naglo porazgubili v gozdu.
Še pred večerom sem se začel počasi spuščati nazaj mimo vseh zanimivosti
na prečnici pod grebenom.
 
S pogledom sem iskal nove skrite poti in prehode, ki bi jih bilo morda v bližnji prihodnosti
dobro za prehodit.
Se bo gotovo še kaj našlo, če bom še naprej hrepenel po višavah skritega sveta.
 
______________________