sobota, 9. julij 2011

Na Malto! - zadnja etapa, drugi dan


Ponoči torej ni bilo vetra, morje je bilo kot eno veliko zrcalo v katerem so se ogledovale zvezde, luna, pa tudi luči ladij, ki smo jih srečevali, so se na ta način podvojile. Samo ugibali smo lahko kakšne ladje so in kaj tovorijo. Ob svitu smo šele lahko dokaj jasno videli kaj vse se prevaža po morju. S takih prenaloženih ladij namreč padajo ob neurjih kontejnerji v morje in s tem ogrožajo varnost plovbe manjših plovil.

Pogledi vseh nas so bili uperjeni naprej v pričakovanju kopnega, ki bi se po naših računih moralo kmalu prikazati. V tem pričakovanju se nam je večkrat zazdelo, da že vidimo Malto, vendar je nas do kopnega očitno ločevalo še preveč milj. Zemlja je zelo očitno okrogla! Prav čudim se, da je človeštvo potrebovalo toliko časa, da je sprejelo dejstvo, ki so ga pomorščaki očitno poznali že od nekdaj. Vedno so pomorščake obtoževali, da so pijani, ker so vijugavo hodili po kopnem, ko so po dolgih plovbah vsi utrujeni stopili na trdna tla. In niso verjeli niti njihovim poštenim zgodbam o morskih pošastih, velikih valovih, dolgih bonacah, velikih ribah  ter morskih sirenah, kaj šele pravljici o okrogli zemlji. Je že tako, da nam tudi danes ne verjamejo vsega, čeprav imamo že marsikaj posnetega in pofilmanega. Zdaj trdijo, da so to fotomontaže. Ampak mi smo se že sprijaznili s tem dejstvom in ne vztrajamo pri svojih zgodbah. Mi, ki plujemo, že vemo, ostali pa kakor hočejo!


Ni večje nesreče za strastnega jadralca, kot je bonaca. Takrat so vse posadke znervirane in hitro lahko izbruhne prepir ali pa še kaj hujšega, če ni enega močnega skupnega cilja. Tokrat je bilo to močno pričakovanje, da se končno prikaže Malta; slikovit otok poln skrivnosti in živih legend.


Zdaj se pa bi morala že prikazat! - je ugotovil kapitan!


Mornarji smo jo seveda prvi uzrli! Malta!!!!! Hura!!! Prispeli smo!!!!


Pa je trajalo še dobri dve uri, da smo bili dejansko tam!



Otok je postajal večji in večji; nejasne meglice so iz trenutka v trenutek dobivale vse jasnejše oblike.



Jasno se je pokazalo močno obzidje izza katerega se je bohotilo veliko belo mesto: Valletta!


Svetilnik na vhodu v luko je lepo umeščen na koncu dolgega valobrana - pravzaprav otočka, ki zapira pot velikim valovom Jonskega morja, kadar to silovito spregovori. Ura je šele devet, vroče pa je že za najmanj štirinajsto uro; kaj šele bo?


Včasih je bil valobranski otok povezan z mostom od katerega je ostal le močan jeklen steber. Zgleda, da mostu ne nameravajo več postavljati. Verjetno je zimsko morje presilovito, da bi most na tem mestu zdržal.


Pa smo tukaj. Najprej kot po navadi sledi panoramska vožnja, da si razgledamo neznano luko.


Res imamo kaj videti. Toliko je vsega, da oko ne sledi panorami, ki se odvija pred nami kot dobro zrežiran dokumentarni film.


Tukaj za tole marino se skriva luška kapetanija, kot smo kasneje ugotovili. Tu smo tudi prvič pristali in uredili luške formalnosti, nato pa smo nadaljevali ogled in hkrati smo začeli iskati nam primeren in dopadljiv privez.


Pokrili smo ladijsko okno s ponjavo, da ohranimo notranjost jadrnice čimbolj hladno, da bo bivanje v notranjosti in predvsem spanje prijetnejše.


Tamle pa močno kadijo! Ampak to na majhnem otoku verjetno ni problematično, saj je redko, da ne bi bilo dovolj svežega morskega vetra.


Tole pa je njihova tradicionalna barka, s katero se verjetno vozijo le po notranjosti velikega zaliva, saj mi ne zgleda, da bi bila s takšnim premcem primerna za plovbo po odprtem morju. Res tudi kasneje nismo videli prav nobene, ki bi plula zunaj. Spominjajo me na beneške gondole s katerimi prevažajo turiste po beneških kanalih..


Zaradi takih in podobnih trenutkov sta verjetno najini ženi pripravljeni prenašati včasih težko mornarsko življenje na razpenjenem morju.  

Tam kjer se konča skala se začenjajo lepe zgradbe iz enakega materiala.
Pa še en pogled na Valletto. 

Kmalu zatem najdemo tudi ugoden vez za valobranom marine, na katerega se takoj privežemo. Na pomolu voda in elektrika, na drugi strani valobrana pa manše kopališče. Kaj drugega nismo potrebovali.


Jadranje je za naju z Bredo torej končano! Na jadrnici bova samo še dvakrat prespala, nato pa odletiva na Sicilijo. 

Cilj sva dosegla, zdaj za naju veljajo spet kopenska pravila in predpisi. Jih bova razumela? Prvi stik z malteškimi prometnimi znaki je že zelo vzpodbuden...


Dan enajsti: Vse je dobro, kar se dobro konča