XXVI. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Susak, Raša, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Jani, Jure, jaz
Termin : 11. - 14. 12. 2013

Devet posadk na devetih jadrnicah se je zbralo na XXVI - tem Predbožičnem jadranju.
Nekateri so pripluli v Vrsar iz Slovenije, v večini pa imamo naše jadrnice na privezih v hrvaških marinah in lučicah. Najdaljšo pot je tudi letos imela Sara, ki je prijadrala iz Splita. Kakorkoli že, veseli smo bili ponovnega snidenja in polni elana smo čakali na start naše regate.

----------

Sonce je kmalu zašlo in v poznih večernih urah smo se podali na prvo etapo :
čez Kvarner pa do Suska.

Ponoči smo se porazgubili po širjavah Kvarnerja, iščoč najbolj ugoden veter proti cilju.
In smo ga našli, 

eni boljšega drugi slabšega a vsi smo lepo in mirno jadrali.

---------------

Jutro se je zbudilo, mi pa smo zaman iskali še kakšen jambor na obzorju.

Pa ne da smo spet prvi? Kaj pa če smo daleč za vsemi?
Nemogoče, smo ja tako dobro jadrali!

Nima veze, bo že nekako!
Naš spinaker je bil dobro utriman in smo lepo napredovali.

V zgodnjih popoldanskih urah smo bili že vsi varno privezani v mandraču
 in časa do večerje je bilo na pretek. Vsak ga je izkoristil po svoje.
Eni spat, drugi na kavico in klepet, tretji meditirat, četrti debatirat v smislu, kako bi lahko bolje jadrali in zakaj niso.

A smo tudi taki med jadralci, ki po jadralskih etapah skoraj nujno potrebujemo hojo in razgibavanje. Tudi za take je Susak idealen otok.

Nekateri v gibalnem smislu morebiti celo malo pretiravamo. 

Po dobrih štirih urah hoje, plezanja in prebijanja skozi trstiko, makijo in razbrazdanih priobalnih skalah smo imeli tudi Jani, Matija in jaz dnevne rekreacije malo viška.

Ampak od viškov menda ne boli glava.

 Lahko pa te bolijo roke in noge, če bi se nam slučajno pridružil, tako kot so bolele in skelele nas.

Večeren mir se je pričel spuščati nad otok in difuzna svetloba zadnjih sončnih žarkov je podobe spreminjala v hitro menjajočih impresionističnih vtisih.

Naša flota je bila lepo nameščena, posadke urejene, kolikor toliko očedene in dokaj spočite. Zato se je lahko začelo druženje ob okusni večerji in pijači pri Bobotu.
Kdor se tokrat ni najedel in odžejal, verjetno ni bil

 popolnoma zdrav in kontent.

Jutranji start proti zalivu Raše na vzhodni istrski obali je potekal ob ravno pravi jakosti severozahodnika, za katerega smo vedeli, da zna obrniti kmalu na zahodnik

 in nas zatem pustiti v bonaci.

Zato se nam je vsem zelooooooooo mudilo!

 Ampak dokler je trajalo, je bilo res lepo!

Mogoče lahko kdo od nepoučenih naši posadki očita, da ne znamo najbolje izbirati kurza in štimati jader, vsi pa lahko priznate, da popolnoma razumemo pomen

in namestitev balasta 

na bokih in premcu jadrnice.

To tehniko smo še bolj intenzivno uporabljali ko je začela jakost vetra drastično upadati.

Kmalu je sonce zahajalo v bonaci, mi pa še nismo bili prav blizu cilja. GPS nam je izračunal

 še deset ur glede na našo trenutno hitrost.

Bilo je zato že v trdi temi, ko smo se končno privezali v Raši medtem ko je megla že začela ovijati vlažno rivo.

Tudi tukaj smo bili dogovorjeni za večerjo in izbira se je izkazala za dobro,

saj ni manjkalo ne hrane, ne pijače. Tudi toplota v restavraciji je naredila svoj delež.

Iz trdih in surovih mož nas je prav kmalu zmehčala v prav prijetne možake

polne humorja in dobre volje. Tako je bila dolga zimska noč za marsikoga izmed nas prekratka,

ko je bilo potrebno zgodaj zjutraj vstat za štart naše zadnje etape do Verude.

Če je kdo mislil, da si bomo dolg Raški zaliv ogledali podnevi, se je krepko uštel.

Domačini so nam pojasnili tisto, kar smo nekateri že slutili; namreč, da se gosta megla danes do popoldneva gotovo ne bo dvignila.

Ni bilo druge - je treba krenit!

Organizirali smo se v konvoj, ki ga je vodila najbolje tozadevno opremljena jadrnica,

mi pa smo kot pridne račke počasi stopicali za njo

v velikem strahu in trepetu da se ne zgubimo od zanesljivega vodstva.

 Na izhodu iz zaliva pa se je začelo turobno podnebje za nas odpirati.

 Pozdravilo nas je celo sonce, ko smo razpeli naša krila in poleteli proti novemu cilju.

 In dokler je za koga trajalo, je bilo spet lepo. Na tisoč in en način; v soncu in milini dneva.

Pa je tudi takrat lepo, ko se dan preveša, pa čeprav je to spet v bonaci in spet za večino prehitro.

------------------------

Ko smo malo kasneje motorirali proti Bunarini smo bili vsi zadovoljni, čeprav ... eh, kaj se če...

In na koncu nam preostane samo še, da postavimo pikico na i
Jaz sem jo postavil svetilniku na Porerju.

Vsi pa smo to storili v Bunarini, kot po navadi. A vendarle drugače, ker se ne ponavljamo, 

kot se ne ponavljajo naši dnevi vsakoletnega skupnega druženja.

_________________________