Ilovik-z otokom Sv.Petar tvorita skupaj naravno sidrišče, ki je že od nekdaj služilo ladjam, da so se tu skrile pred vremenskimi neprilikami. In ni čudno, da sva ta zaklon že dve leti zapored izkoristila tudi midva. Ko sem bila prvič tu mi je bil neizmerno čudovit. Sedaj pa sem se že navadila na majhno vasico z eno glavno peš-ulico, z eno slaščičarno in več gostišč. Kot na mnogih otokih, avtov tu ni, na otoku se vse lahko prepešači, tako turisti, ki pridejo s svojimi plovili kot nekaj domačinov, ki hodijo na svoje njive ali vrtove v notranjost otočka. Na otočku je tudi šola, pošta, otoček je z redno trajektno linijo tudi povezan z Malim Lošinjem. Da so Rimljani že poznali najčednejše dele Jadrana pa pričajo tudi ostanki raznih zgradb iz prejšnih stoletij. Zelo atraktivna je propadajoča beneška vila Fortica iz 15 stoletja,
In tako sva na privezu na boji na Iloviku ostala še danes, v torek. Še vedno piha burja s sunki tam nekje čez 30 vozlov, po napovedi do 50 vozlov. Slišati je kar bučno, tole zavijanje burje. Opazovala sva jadrnice, ki so prihajale se privezovat na boje , takole opazovanje je dobra zamenjava za TV. Popoldne se je burja malo pomirila tako, da sva šla zopet s čolnom do vasice in nato na sprehod po Iloviku ter v nabavo sveže zelenjave in sadja. Sprehajala sva se tudi mimo vrtov in tačas so jim ravno zorele limone, no v naših krajih tak pogled na limonovec ni mogoč
Sprehod sva podaljšala do plaže Nozdre. Čedna plažica s raznobarvnim kamenjem in skalnatimi policami in nikjer nikogar, samo morje in pogled proti Lošinju in Susku.
Objave
