četrtek, 29. november 2018

Raduha



Izhodišče: Kosmačeve Rastke nad vasjo Struge
 Čas: okoli 7 ur
Malo pod kočo na Loki pod Raduho se je pričelo nebo jasniti, Ni lepšega kot je to, da se izviješ iz dolinskih meglic ven na prostost.
 Megle so segale skoraj do koče na Loki.
 Toliko snega je bilo na pobočjih Raduhe. Ravno prav, da so skale bile pokrite s snegom in je bil potreben previden korak, da si hodil med njimi. Tokrat sva prva delala gaz.
 Proti vrhu.

Vrh Raduhe - 2062 m. Razgled je bil veličasten, od Kamniško Savinjskih Alp do Triglava.

V ozadju se vidi kipenje nad hladilnikom šoštanjske TEŠ 6.
 Peca je tudi snežena.

Špiček ki štri ven iz megle je Rogatec.
 In še zadnji utrinki meglenega morja preden se potopiva vanj.





nedelja, 04. november 2018

Piramida Sunca - Visoko

Nad mestom Visoko se dviguje velik hrib, ki je pred približno desetimi leti dobil 
novo ime in nov pomen: Piramida Sunca.
Z okna najine hiše sva jo gledala takole: 
Še isti dan ko sva prispela, sva se zgodaj zvečer z njenega vznožja povzpela na vrh.
Bila je to zelo prijetna izkušnja. 
Naslednje jutro sva bila že ob zori ponovno na poti gor, vendar z druge strani.
Na planoti pod piramido se razvija turistični center s hotelom, 
ki je namenjen prav obiskovalcem te nove znamenitosti. 
Po dolini so v pravilnih razmakih postavljene še druge a veliko manjše piramide.
Teh ostalih piramid nisva obiskala, sva se pa precej posvetila piramidi Sunca.
Ker sva bila tudi tokrat sama na vrhu, je bilo doživetje še bolj prijetno.

_________________________


sobota, 03. november 2018

Lim

Eden izmed desnih pritokov Drine je reka Lim, ki priteče skozi globok kanjon.
Nad kanjonom se vije lepa cesta, po kateri sva se odpeljala ogledovat gorato pokrajino.
Ustavila sva se v mirni dolini z idilično vasico in dolgim jezerom.

Mala đamija bdi nad vasjo v kateri se ne dogaja nič. Vsaj tako nama zgleda.
Midva se v to idilo ne moreva vživeti, saj naju potovalni načrt zavezuje k premiku naprej.
Zato poiščeva cesto za Sarajevo in štejeva kilometre in ure dokler ne prispeva tja.

_______________________



Višegrad : Na Drini Ćuprija

Dnevi so kratki, zato ni čudno, da sva v Višegrad prispela šele zvečer.
Most Mehmed Paše Sokolovića je tako markanten, da takoj pritegne pozornost vsakega obiskovalca.
Ko sva sedela v loži na mostu, sva podoživljala zgodbe iz romana na Drini Čuprija, kjer je Ivo Andrić mojstrsko opisal dogajanja v dolgi in pestri zgodovini tega kulturnega spomenika.
Podrobno sva si ga ogledala z vseh zornih kotov.



Povzpela sva se še visoko nad mesto in s te perspektive je osvetljen most še bolj fascinanten.
Naslednje jutro sva se že poslavljala od mesta in ćuprije.
Še zadnji pogled na most, potem pa sva se odpravila ob Drini proti Sarajevu.
Občasno sva se ustavila na primernih mestih ob Drini in občudovala sotesko
 in mogočne stene krog in krog.
Žalostni in včasih prav grozljivi pa so bili pogledi na Drino.
Kamor je seglo oko, je gladina lepe temnozelene reke posuta s smetmi.
Se bo res ves svet zadušil v plastiki?
Bodimo optimisti! Še je čas, da ukrepamo, da nam bo vsem lepše in bolje!

_________________________





petek, 02. november 2018

Slapovi Kravice

Od morja sva se odpravila po slikoviti dolini Neretve v Bosno. Spotoma sva nabavila veliko mandarin, ki so popolnoma prevzele vse ostale vonjave v avtu. Rahlo je rosilo.
 Ko pa sva prispela do slapov na reki Kravici, je deževalo že tako obilno, 
da sva ogled teh znamenitih slapov od blizu izpustila.
Samo dve fotografiji sva naredila, da zabeleživa in ne pozabiva !
Prav je, da še kaj ostane za najin naslednji obisk v Bosni!

_________________________


četrtek, 01. november 2018

Biokovo - Park Prirode

Pihal je močan jugozahodnik in vreme je bilo ravno prav turobno; kot se spodobi za današnji dan.
V varnem zavetju avtomobila sva se vzpenjala po ozki cesti Parka Prirode Biokovo. 
Danes sva bila prva in edina obiskovalca parka. Seveda zaradi vremena, ki ni obetalo kaj dobrega.
Naju ni motilo, da sva sama. 
Nihče naju ni motil pri ogledovanju nama zanimivih pejsažev.
Skoraj vsaka vrtača nama je ponudila svojo zgodbo, ki sva ji znala prisluhniti.
Skrbno obdelana polja in vrtovi zgovorno pričajo o ljubezni do plodne zemlje.
Kamniti obronki dajejo zdravo pašo kravam, ovcam in plašni divjadi.
 Višje sva, bolje se počutiva.
Le še nekaj ovinkov naju loči od najvišje točke gorske ceste.
Vsake toliko je treba izstopiti iz avta za kratek ogled ali dobro fotografijo.
Le kaj skriva stavba tam daleč na robu sveta? Danes tega ne bova izvedela. Preveč piha.
Tudi fotografija ne uspe vsaka. Veter ogroža fotoaparat in fotografa.
Oblaki pa grozijo, da bodo vso nebeško zalogo vode izlili prav na naju.
Pa je niso.
 Uspela sva parkirati na vrhu, izstopiti, užiti razglede in veter v vsej njegovi grozljivi moči.
 Sveti Juraj!



 Pa še slikati sva se uspela!
Tudi pri spustu navzdol v varne nižine nisva hitela.
Morje naju je vabilo nazaj v toplo naročje.


Kmalu sva našla samotno plažo, se okopala in s sebe sprala prah ,olujnega juga' :-)

_______________________________