Dnevi so kratki, zato ni čudno, da sva v Višegrad prispela šele zvečer.
Most Mehmed Paše Sokolovića je tako markanten, da takoj pritegne pozornost vsakega obiskovalca.
Ko sva sedela v loži na mostu, sva podoživljala zgodbe iz romana na Drini Čuprija, kjer je Ivo Andrić mojstrsko opisal dogajanja v dolgi in pestri zgodovini tega kulturnega spomenika.
Podrobno sva si ga ogledala z vseh zornih kotov.
Povzpela sva se še visoko nad mesto in s te perspektive je osvetljen most še bolj fascinanten.
Naslednje jutro sva se že poslavljala od mesta in ćuprije.
Še zadnji pogled na most, potem pa sva se odpravila ob Drini proti Sarajevu.
Občasno sva se ustavila na primernih mestih ob Drini in občudovala sotesko
in mogočne stene krog in krog.
Žalostni in včasih prav grozljivi pa so bili pogledi na Drino.
Kamor je seglo oko, je gladina lepe temnozelene reke posuta s smetmi.
Se bo res ves svet zadušil v plastiki?
Bodimo optimisti! Še je čas, da ukrepamo, da nam bo vsem lepše in bolje!
_________________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar