Prikaz objav z oznako Domače impresije. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Domače impresije. Pokaži vse objave

sreda, 28. oktober 2015

Na minskem polju

Grozeče minsko polje je bilo potrebno čimprej razminirati 
in omogočiti normalen pretok ljudi preko priljubljenega prehoda.
Našla so se vsa potrebna sredstva, izdano je bilo dovoljenje in naša ekipa je šla na ogled terena.
Po temeljitem ogledu smo izdelali še operativni plan in zaščitili področje pred nezaželenimi radovedneži. 
V zgodnjih popoldanskih urah smo previdno začeli odstranjevati mine.
Odstranili smo enajst min in jih pripravili za transport do centra ŠOP 131, 
kjer jih bomo jutri strokovno deaktivirali in ekološko razgradili.
V naslednjih dneh nas čakajo še dve podobni nalogi, potem pa zaklučimo uspešno sezono, v kateri smo očistili vsa minska polja na področju, ki nam je dodeljeno. Brez nesreč in nepredvidenih dogodkov.
Se vam priporočamo v naslednjem letu!

sobota, 18. april 2015

Gora Oljka

Nedeljsko jutro je obetalo sončno vreme z meglicami v dolinah.
Tako je tudi bilo. Naša hišna gora, Gora Oljka se je kopala v jutranjih sončnih žarkih, 
dolina pa je še spala v meglenem objemu.
Meglice so se prerivale in prelivale čez malo sedelce  pod vrhom...
...in ustvarjale čudovito igro meglenih hlapov in sončnih žarkov, prekrasno za začetek dneva.
Lep začetek je naznanil lep dan. In tako je tudi bilo.


ponedeljek, 06. april 2015

Vivodnik



Izhodišče: Gornji grad, navzgor pot čez Šemprimožnika, navzdol čez Borovnico.
Višinska razlika: cca 1072 m
Razmere pestre: sončno, vetrovno, pa snežna ploha vmes, vrhovi planine so zasneženi, ponekod je ledena pot prekrita s plastjo snega.
Dolina se je v jutranjemu soncu in kljub mrzlemu vremenu prav lepo prebudila.
Na planjavah planine pa je bilo takole:
Ko stopimo iz gozda takoj zagledamo znanega drevesnega osamelca na  planini,
ki še vedno prav lepo kljubuje vsem vetrovom in drugim vremenskim prilikam in neprilikam.
Na Menini planini sta kraljevala veter in mraz,
koča  z ustrežjivimi oskrbniki pa ob vikendih in praznikih nudi toplo zavetje.
April machts was er will...resničnost izreka , ki sva ga slišala pred mnogimi leti prav v teh krajih.
Do koče je bila steza kar lepo uhojena, od koče dalje proti Vivodniku pa skoraj ni bilo koga,
 ki bi delal stopinje. Menda so se "tapametni"  raje odločili za toplino koče,
ne pa za pohod po mrzlih poljanah dalje.
Temperatura zraka je bila precej pod ničlo z dodanim mrazom zaradi močnega polarnega vetra.
A si ti tudi noter "padu?"... snežni zamet v gozdu je poskrbel za takšno vprašanje.
Proti vrhu Vivodnika (1508 m) je pihalo še bolj. To je pač najvišji vrh Menine planine.
Seveda vrh ni vrh, če se ne spleza še na stolp, pa veter gor al dol.
Koča na planini je obetala toplo zavetje za premrle prste in otrpla lica.
Ko sva si v topli koči le ogrela premrle prste, sva se odpravila dalje.
Mesec april pa se je začel čisto tapravo, v nekaj minutah nama je zopet pripihal snežinke.
Navzdol po čedni poti čez Borovnico pa sva spet začutila pomlad.
Steza čez Borovnico je zelo atraktivna; med drugim se vije po prijetnem grebenu,
posutem z osamelimi skalami in obloženim z pestrostjo rastlinstva.
Hitro sva bila zopet v topli dolini med cvetočimi rožicami.
 Pa vseeno je v hribih najlepše. Tudi danes sva na poti zelo uživala.

sreda, 31. december 2014

Taj - najin pes za en dan

Taj je ime velikemu psu, ki naju je zvesto spremljal ves dan, ko sva se na smučeh vzpenjala in spuščala po severnem pobočju Komna, Krnesa in Smrekovca.

 Ko sva na Pudgarskem zapustila avto, naju je Taj najprej pošteno nalajal z globokim in zamolklim glasom.
 Potem pa, ko smo se drug z drugim seznanili, smo si postali takoj zelo simpatični.
Takrat seveda nisva vedela kako mu je ime, zato sva ga na vsej poti klicala Floki, kot pač imenujeva vse nepoznane pse, ki se nama kdaj pa kdaj pridružijo na najinih poteh.
Bilo je zelo mrzlo in komaj smo se sproti greli, ko smo se počasi vzpenjali po zasneženih cestah navzgor.
Občasno je kazalo, da se bodo megle razkadile in oblaki le razmaknili, a se to ni zgodilo.
Vsaj za nekaj trenutkov pa smo občasno le videli, da modro nebo še obstaja.

V zapuščeni leseni hiški ob poti smo se malo ustavili za okrepčilo. 
Vroč čaj in malica sta nama v tem mrazu še posebej prijala.
Tudi Taj je hvaležno pojedel vse, kar sva mu namenila. Glede na njegov apetit je bil sposoben pojesti v hipu vse najine zaloge a to mu seveda nisva omogočila.
Je pa pokazal, da je dobro vzgojen, saj si ni drznil stopiti v kočo, ampak je pred vrati čakal na svoj delež malice in potrpežljivo čakal, kdaj se bova odpravila naprej.
Ko sva se malo pred mrakom vrnila na Pudgarsko, se je Taj od naju lepo poslovil nato pa veselo stekel okoli vogla k domači hiši. 
Verjetno je šel gledat, kaj so mu domači pripravili za pojest, saj je bil prilično lačen in utrujen.
Kmalu se je prikazal gospodar samotne domačije in se pozanimal, če je bil njegov Taj z nama. Zelo ga je začudilo, ko sva povedala, da ga nisva vabila s seboj, saj še nikoli ni z nikomer zapustil hiše. 
Midva se seveda temu nisva tako zelo čudila. Večkrat se namreč zgodi, da naju psi s hribovskih kmetij spremljajo vsaj do roba domačega posestva. Toda nobeden med njimi naju do zdaj ni spremljal ves dan. Vsi do zdaj so odnehali, ko so ugotovili, da bo pot za njih preveč naporna.


Taj, najlepša ti hvala! Polepšal si nama zadnji dan v letu.

_________________________


četrtek, 10. julij 2014

Pred nevihto

Zadnje dni spada med najlepše dogodke dneva ponavadi le gledanje oblakov, kako se pripravljajo in nato znova in znova uspešno odložijo svoj tovor.


Nekaterim nevihto, drugim ploho in tretjim točo; kakor se zdi za koga prav.
Mi pa gledamo in se čudimo letošnjim nebeškim zalogam dragocene deževnice.
Saj ne da se pritotožujemo, ampak 10 stopinj celzija je pa za julij le malo premalo, mar ne?

__________________________


torek, 24. junij 2014

Pod Javorco


Na Golte se da priti na različne načine, najpogosteje pa uporabljamo te štiri pristopne metode: z gondolo, z avtom , peš po markiranih poteh ali peš strmo navzgor kjer ni poti ...
Prikazal se je en lep dan po dežju in Golte so se takole zableščale v soncu.
Dan kot nalašč za plezarijo in lazenje po bližnjicah strmo navzgor kot prikazuje spodnja fotografija.
 Tule gor bo treba, do prvega kamnitega možica.
Pod nami smo opazili gamsa, ki nas je tudi opazoval, kaj počnemo v njegovem svetu.
Po nevidnih poteh, ki jih dobro pozna le domačin izpod Golt, smo se povzpeli na tako imenovano Sfingo, lep greben na katerega vodi več bolj ali manj težkih poti. Za vse pa je potreben pogon 4 x 4 z reduktorjem in zaporo.
Tale prehod naredi takoj selekcijo kdo je primeren za vzpon.
Izbrancem, ki prilezejo skozi to šivankino uho pa se pokaže Sfinga v vsej svoji divji krasoti.
Do tja pa se je potrebno še potruditi . Fotografirana je bila s sosednjega grebena.
Vsaka špička ali greben na Golteh ima svojega možica,
menda jih je okoli 150, vsi pa so seveda " avtorsko zaščiteni".
Pred bivakom pod Javorco.
Na vse te skrite vrhove vodijo pa običajno vsaj tri poti: plezalna , malo manj plezalna in ponekod tudi skoraj povsem običajno lahka pot.
Tudi tale mali grebenček smo preplezali. Tu lahkega pristopa pač ni.
Stara Mesarska lopa.  Kakšno vezo ima z mesarji?  Trikrat lahko ugibaš, potem pa me lahko vprašaš, 
če te res močno zanima.
Ter pogled ven iz nje.
Natresk v svojem naravnem elementu. Le kdo ga neguje, da je tako razkošno lep,
doma pa se nam kar naprej nekaj kuja!?
Zopet je prišel na vrsto en čisto mali špiček.
Še en zasanjan pogled nazaj proti Javorci.
V vsakem vremenu, v vsakem kraju in v vsakem času se lahko najde pot proti soncu,
le želeti si jo je potrebno ter nato pride sama po sebi.