Prikaz objav z oznako Domače impresije. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Domače impresije. Pokaži vse objave

sobota, 26. junij 2021

Golte, znano in neznano

 

Pot:  Žekovec, Mozirska koča, Boskovec, Javorca, Mozirska koča, cerkev Radegunda, Žekovec
Čas: 10 ur, okoli 15 km in 1900 višincev
Danes sva se namenila na domačo planino Golte in to po običajnih najinih poteh. 
Pa se je zasukalo čisto drugače.
Avto sva zapustila pri nihalki v Žekovcu in nato stopala navzgor po markirani potki do kmetije Keber. 
Od tam pa po eni od Janezovih poti kar navzgor. 
Ko sva prišla skoraj do Rastočke planine sem ugotovila, da sem izgubila mobitel. 
In nato zopet navzdol skoraj do dna, kjer se je nama končno oglasil iz trave, 
kjer je ves obupan čakal, če ga bova našla. Lepo.
In nato zopet nazaj gor tokrat pa kar naravnost mimo vseh poti in blizu Mozirske koče najdeva eno od Janezovih poti do klopce na koti 1375 m.
Pot ki sva jo opravila je nemogoče ponoviti in tako sva opravila dodatnih 500 m vzpona. 
Z znanci poklepetava pri Mozirski koči oziroma pri stari koči reševalcev, 
kjer je dobro poskrbljeno za žejne in lačne.

Odločiva se še za potep po cvetočih travnikih planine mimo jame Ledenica...

... in dalje do najvišjega vrha Golt,  Boskovca(1587 m) nato pa preko Rastočke planine...

 ...in Javorce  nazaj do Mozirske koče. Janezova zastava žalostno plapola na Javorci, 
saj je njen lastnik poškodovan že nekaj mesecev. Sva ga srečala pred nekaj dnevi in nama je povedal, 
da se mu zdi, da prepočasi okreva.

Pot do tu sva že tako "zaštrikala", da jo je nemogoče ponoviti.

Zopet sva nazaj pri Mozirski koči in nato sledi sestop po markirani poti do cerkvice na Radegundi.
Tu pa se odločiva nadaljevati pot spet malo drugače. 
Od cerkvice sva se spustila levo po znani vlaki, po kateri sva  nekoč odsmučala v dolino.
Potem sva malo nižje zavila desno in po novih in starih vlakah gor in dol ter sem ter tja..
Seveda se vlake vedno iztečejo nad prestrmimi grapami, pa se odločava ali bi le šla nazaj. 
Pa nama to ne diši, saj se po naravi težko vračava, če ni nujno.
Po skalah potoka ob Radegundi sva tudi že nekoč sestopala pa nama tam tudi ne diši. 
Veliko plezarije je, sedaj v tem času pa je tudi precej zaraščeno.
Glede na gps položaj in gostoto izohips na karti, pa se le odločiva za strm spust po eni izmed grap. 
Neverjetno je kako so te grape strme in le malo nad dolino in lepimi potmi se lahko pošteno zaplezaš in izgubiš. No tudi ta sestop se je dobro končal, ko sva izplezala do vlake, 
ki je naju privedla do ceste za kmetijo Goličnik. Oddahnila sva se.

Nisem si mislila, da bova tako zakomplicirala najino običajno pot na domačo planino. 
Ampak je bilo zelo lepo seveda za nas ljubitelje gora in "nekoristnega sveta".  
Spoznavala sva neverjetno strme, skoraj navpične brežine domače planine,
 skrivnosti neprehodnega gozda in skalovje vlak, ki so jih neusmiljeno zarezali v brežine.
 In seveda, da ne omenjam srn in gamsov, ki so nama umikali in neponovljivih pristopov in sestopov, 
samo po najinih poteh.

_________________




sreda, 14. april 2021

Haiga - podobe haikuja

April je svetovni mesec poezije, 17. april pa svetovni dan HAIKUJA – prav posebne poezije, ki jo navdihuje čustvo trenutka in je pravi pesniški miniaturni biser. 
Tradicionalno je izvedena v edinstvenem orientalskem duhu, prežeta s posebnim pogledom na svet – gre za zaznavanje narave in sveta okoli sebe, ki se zrcali v notranjih razmišljanjih in občutjih. 
Posebna pa je tudi po tehnični plati. 
Haiku je sestavljen iz 17 zlogov in ima zgolj tri verze – prvi in tretji verz imata po pet, drugi pa sedem zlogov. 
Haiku lahko opisuje trenutke iz narave, riše občutja ali se igra z besedami. 

A tokrat ne bomo ostali le pri besedah – haiku, dopolnjen s skico, risbo, sliko, ilustracijo ali fotografijo, imenujemo HAIGE oziroma HAIGA – ko je haiku več kot beseda, je torej haiga.
_______

Tako sva letos tudi midva prispevala svoj skromen dar v zakladnico haikujev.





 

sobota, 13. februar 2021

Martinova pot

Pot: Martinova pot - pot okoli občine Šmartno ob Paki
Razmere: okoli -10 st. C, zelo vetrovno

V tem februarskem dnevu je bilo sončno toda temperatura v dolinah je bila okoli -10 st. C, 
v sredogorju pa je bilo napovedano od -10  do -20, vse ob močnem severnem vetru.
Zato sva se tokrat odločila za dolinski mraz in Martinovo pot, ki poteka okoli naše občine.
 Se že spodobi, da vsaj enkrat opraviva to pot v celoti . Pot se prične v Šmartnem ob Paki. 
Sledi vzpon na goro Oljko ( 728 m) in sestop proti severozahodu. 
Ob poti je prva naravna znamenitost :


Takole je velik ta naš rdeči bor:
Kmalu prispeva že na Bezgovico (627 m). Ker je mraz, hodiva s primernim pospeškom.
Po spustu z Bezgovice sledi zelo razgledna hoja po poti čez Veliki vrh.  
Vidiva vse od Savinjskih Alp do Golt ter Uršlje gore. 
Vidljivost je krasna toda brrr; mrzel veter brije in pometa vse okoli naju.
Sledi spust do glavne ceste Šoštanj - Mozirje. Takole je potrebno iti skozi predor pod cesto. 
Nato pa zopet navzgor do cerkvice sv. Antona na Skornem. 
Potrebno je priznati, da res stoji na markantni točki.
 Razgled na celotno šmarsko dolino je res lep.
V ozadju je gora Oljka (levo) od koder sva prišla. 
V ozadju proti desni pa je veriga Zasavskega  hribovja.
Pot se nato prične spuščati mimo slikovitih kmetij z razgledi proti severu. 
Na spodnji sliki je zasnežena Uršlja gora.
Vidijo se tudi Golte v vsej svoji dolžini. 
Tudi Smrekovc sva pravočasno opazila.
Nato pa še pogled proti meni zelo ljubim goram.
Še kar nadaljujeva spust mimo Slatin, ob etnološki vasi, kjer stojijo hiške s slamnatimi strehami.
Martinovo pot zaključiva v Šmartnem ob Paki, tam kjer sva začela; doma.


Po podatkih je Martinova pot dolga okoli 22 km, višinskih metrov se je nabralo za okoli 1260 m. Uživala sva šest ur v zmerni hoji z najinim tempom. 


Pot je lepo speljana preko razglednih točk približno po meji občine Šmartno ob Paki. 
Verjetno jo bova še kdaj ponovila.

____________________





ponedeljek, 23. december 2019

sreda, 28. oktober 2015

Na minskem polju

Grozeče minsko polje je bilo potrebno čimprej razminirati 
in omogočiti normalen pretok ljudi preko priljubljenega prehoda.
Našla so se vsa potrebna sredstva, izdano je bilo dovoljenje in naša ekipa je šla na ogled terena.
Po temeljitem ogledu smo izdelali še operativni plan in zaščitili področje pred nezaželenimi radovedneži. 
V zgodnjih popoldanskih urah smo previdno začeli odstranjevati mine.
Odstranili smo enajst min in jih pripravili za transport do centra ŠOP 131, 
kjer jih bomo jutri strokovno deaktivirali in ekološko razgradili.
V naslednjih dneh nas čakajo še dve podobni nalogi, potem pa zaklučimo uspešno sezono, v kateri smo očistili vsa minska polja na področju, ki nam je dodeljeno. Brez nesreč in nepredvidenih dogodkov.
Se vam priporočamo v naslednjem letu!

sobota, 18. april 2015

Gora Oljka

Nedeljsko jutro je obetalo sončno vreme z meglicami v dolinah.
Tako je tudi bilo. Naša hišna gora, Gora Oljka se je kopala v jutranjih sončnih žarkih, 
dolina pa je še spala v meglenem objemu.
Meglice so se prerivale in prelivale čez malo sedelce  pod vrhom...
...in ustvarjale čudovito igro meglenih hlapov in sončnih žarkov, prekrasno za začetek dneva.
Lep začetek je naznanil lep dan. In tako je tudi bilo.


ponedeljek, 6. april 2015

Vivodnik



Izhodišče: Gornji grad, navzgor pot čez Šemprimožnika, navzdol čez Borovnico.
Višinska razlika: cca 1072 m
Razmere pestre: sončno, vetrovno, pa snežna ploha vmes, vrhovi planine so zasneženi, ponekod je ledena pot prekrita s plastjo snega.
Dolina se je v jutranjemu soncu in kljub mrzlemu vremenu prav lepo prebudila.
Na planjavah planine pa je bilo takole:
Ko stopimo iz gozda takoj zagledamo znanega drevesnega osamelca na  planini,
ki še vedno prav lepo kljubuje vsem vetrovom in drugim vremenskim prilikam in neprilikam.
Na Menini planini sta kraljevala veter in mraz,
koča  z ustrežjivimi oskrbniki pa ob vikendih in praznikih nudi toplo zavetje.
April machts was er will...resničnost izreka , ki sva ga slišala pred mnogimi leti prav v teh krajih.
Do koče je bila steza kar lepo uhojena, od koče dalje proti Vivodniku pa skoraj ni bilo koga,
 ki bi delal stopinje. Menda so se "tapametni"  raje odločili za toplino koče,
ne pa za pohod po mrzlih poljanah dalje.
Temperatura zraka je bila precej pod ničlo z dodanim mrazom zaradi močnega polarnega vetra.
A si ti tudi noter "padu?"... snežni zamet v gozdu je poskrbel za takšno vprašanje.
Proti vrhu Vivodnika (1508 m) je pihalo še bolj. To je pač najvišji vrh Menine planine.
Seveda vrh ni vrh, če se ne spleza še na stolp, pa veter gor al dol.
Koča na planini je obetala toplo zavetje za premrle prste in otrpla lica.
Ko sva si v topli koči le ogrela premrle prste, sva se odpravila dalje.
Mesec april pa se je začel čisto tapravo, v nekaj minutah nama je zopet pripihal snežinke.
Navzdol po čedni poti čez Borovnico pa sva spet začutila pomlad.
Steza čez Borovnico je zelo atraktivna; med drugim se vije po prijetnem grebenu,
posutem z osamelimi skalami in obloženim z pestrostjo rastlinstva.
Hitro sva bila zopet v topli dolini med cvetočimi rožicami.
 Pa vseeno je v hribih najlepše. Tudi danes sva na poti zelo uživala.