nedelja, 04. april 2010

Tošč in Polhograjska Grmada

Izhodišče: Mačkov graben nad Polhovim Gradcem
Čas hoje: 2h navzgor ter 1.30 ure navzdol čez Setnico

Polhograjsko Grmado in Tošč sva vključila v nedeljsko popoldne. Vremenska napoved nama ni zvenela naklonjeno, a sva kljub temu vzela pod pod noge - malo pospešeno, da se vrneva preden grozeči oblaki izlijejo svoj tovor na naju... Avto sva pustila v spodnjem delu Mačkovega grabna, ter nato med naglim vzpenjanjem opazovala lične hišice ob poti ter uživala ob šumenju slapov, ki se prelivajo čez lične jezove. Cesta je kmalu izgubila asfaltno prevleko in pot sva nadaljevala po kolovozu s katerim sva prispela na razgledno travnato senožet, kjer so edino malo ravnico v celoti zasedle zgradbe kmetije Jelovčnik. Steza od tam vodi v gozd, malo po ravnem, malo navzgor; za studencem pa kar strmo navkreber in že sva bila pred turistično kmetijo Gonte. Kažipot naju je najprej zvabil na Tošč, le 35 minut hoje je obljubil do vrha Tošča(1021 m). Po lepi grebenski poti, občasno zelo razgledni, sva prispela na vrh. Zaradi meglic v daljavi, je pogled segal le do bližnjih dolin in hribov. Nato spust nazaj, malo sva posedela na klopci in uživala v pogledu na Grmado in številne hribčke s cerkvicami ter dolino pod seboj. Zelo hitro sva bila zopet pred turistično kmetijo Gonte, kjer sva se okrepčala, nato pa na drugo stran navzgor na Grmado. Po kratkem spustu skozi gozd, se nato pot strmeje vzpne ob severnem delu Grmade. Tu je delček poti proti vrhu (brez potrebe) celo varovan z jeklenicami. Na razglednem vrhu Grmade(898 m) je postavljena ploščad za lažjo orientacijo. Vrh je res zelo razgleden in kar žal mi je bilo, da so nebo prekrivali težki oblaki in se ni videlo daleč. Videla sva sicer Stol v Karavankah in Kamniške Alpe in tudi to, da so se tam prav tako podili težki črni oblaki. Navzdol sva šla po drugi strani Grmade. Zanimivo mi je bilo, da je steza z vrha bila tako polna nekakšne mivke in drobnega kamenja. Kmalu sva prispela v gozd, občudovala visoke borovce ter nato še malo po gozdu in navzdol do vasi Setnice. Nadaljevala sva pot, se zaklepetala in kar sledila markacijam za Polhov gradec. Rezultat tega je bil seveda ta, da sva v dolino prišla naravnost v mesto in zato je bilo treba iti nazaj do Mačkovega grabna in najinega avta kar po glavni asfaltni cesti. Zato pa sva si ogledala še Polhov Gradec in opazila veliko urejenih smerokazov, ki so obiskovalce planin vabili na pohod po različnih hribčkih.
Zopet sva si dan obogatila z lepim izletom v naravo. Prve dežne kaplje sva dočakala že pod varno streho avta na poti domov.