ponedeljek, 12. december 2011

Predbožično jadranje 2011

Spet smo se zbrali, kajti leto je naokrog. Dobrih petdeset jadralcev na enajstih jadrnicah in vsi s trdnim namenom, da prejadramo načrtovano pot v ugodnih ali neugodnih vremenskih razmerah; kakršne pač bodo. In da se na tej poti seveda med sabo pomerimo, da vidimo koliko smo v enem letu napredovali v jadralskem znanju.
V ta namen so bile letos predvidene tri etape. Vrsar - Premuda, Premuda - Susak in Susak - Veruda.
Prvo etapo smo štartali v sredo ob poldesetih zvečer. Kmalu po štartu smo se rakropili in se vsak po svoje spopadali z valovi in vetrom, ki se je ponoči spreminjal od močne burje do  rahlega severozahodnika. Jutro nas je dohitelo nekje sredi Kvarnerja. Nikogar ni bilo okrog nas. Sami samcati sredi širnega morja.
Malo pred mrakom smo dosegli Premudo in se privezali v mali mandrač v Krijalu. Sledila je večerja 'ispod peke' ob kateri so potekale analize jadranja v prvi etapi v stilu 'kako bi bilo, če bi naredili z jadri tisto, kar smo mislili, pa nismo naredili, ker...'. Utrujenost po dolgi in naporni etapi je pripomogla, da smo se večinoma že pred polnočjo odpravili spat.
Noč je bila zelo nemirna, ker je začel pihati zelo močan jugo, ki se je proti jutru obrnil na jugozahodnik. Večina nas se ni uspela dobro naspati med nabijanjem valov, škripanju jamborov in pripon, drgnjenju bokobranov, tuljenju vetra in valjanju ladijskih trupov.

Jutro pa je bilo lepo; sicer pa sveže in še vedno zelo vetrovno. Oblaki juga so se za trenutek toliko razmaknili, da smo skoraj videli sonce. Bilo pa je tudi takoj popolnoma jasno, da bo naslednja etapa do Suska hitra in naporna.

Ker je do Suska le kratka pot, se nam s štartom ni mudilo. Po obvezni kavi in nujni jutranji toaleti je še preostalo dobri dve uri časa, ki smo jo nekateri izkoristili za sprehod. Pa preveriti je treba, če je na otoku kaj novosti...
Prevoznih sredstev je tukaj bolj malo. Avtomobili za domačo otoško rabo so večinoma neregistrirani. Najbolj priročni in uporabni so tile mali traktorčki, ki poleti prevažajo turistom prtljago od trajekta po strmi cesti gor v vas. Ne glede na majhnost pa so zelo glasni v kričeči tišini otoškega vsakdana. Ko je Izi v akciji, se ga sliši po vsem otoku.

Tako pa pogosto izgleda zimsko otoško tihožitje: star zarjavel vitel, snežno bela pasara in neregistriran zarjavel avto v senci oleandra.
Jadranje do Suska je bilo podobno napornemu rodeu na nepredvidljivem mustangu. Po slabih treh urah pestrega jadranja smo bili vsi privezani v malem mestnem mandraču.
Kako všeč mi je ta otoška idila! Ozke uličice, ki nepredvidljivo prehajajo ena v drugo. Vsakih par metrov nova modra impresija, nov pogled in novo prijetno razodetje.

Ker pa so svetli deli zimskih dnevov v decembru zelo kratki, sem se čimprej napotil z brisačo proti 'moji' mali plažici, da se malo očedim in osvežim.

Kmalu sem prispel do točke, ki je že nekaj let dovolj solidno opremljena za udobno in kvalitetno opazovanje severozahodnega obzorja.
Tudi moja plaža se je že prikazala. Morje pa je bilo za ta čas še zelo toplo, kar je zalivu dodalo uporabno vrednost do te mere, da sem se vrnil semkaj tudi naslednje jutro.

 Na obzorju pa Srakane, Unije ter Lošinj z Osorščico in malimi otočki, ki diskretno skrivajo lepe kotičke za poletna morska potepanja.
Susak smo zapustili v soboto ob devetih zjutraj. Pihal je soliden zahodnik, ki nas je ponesel preko Kvarnerja na belih krilih hitrih lepotic. Potem pa se je skoraj ustavilo. Veter je začel pihati iz severozahoda, mi pa smo pričakovali, da se bo obračal proti jugu, zato je bilo treba izvesti še nekaj dodatnih manevrov, preden smo Kvarner zapustili in se skrili pred njim na zahodni obali Istre. Do Verude je veter večkrat popolnoma pojenjal in nas skoraj prepričal, da z jadri ne bomo uspeli pravočasno doseči cilja. Komaj nam je ratalo!
Regata je bila s tem dejanjem za nas že uspešno zaključena.
Zvili in pospravili smo jadra ter se do Fažane potegnili z motorjem. Tukaj smo razglasili rezultate in prediskutirali vso dogajanje na letošnjem jadranju.
Preden je vstalo nedeljsko jutro, smo nekateri že bili na poti domov. Mi v Červar, eni celo v Split. Zadovoljni da smo bili letos spet tukaj, spet skupaj; da smo jadrali, da smo spet boljši...

Kdor to bere naj razume ali pa vpraša...