Taj je ime velikemu psu, ki naju je zvesto spremljal ves dan, ko sva se na smučeh vzpenjala in spuščala po severnem pobočju Komna, Krnesa in Smrekovca.
Ko sva na Pudgarskem zapustila avto, naju je Taj najprej pošteno nalajal z globokim in zamolklim glasom.
Potem pa, ko smo se drug z drugim seznanili, smo si postali takoj zelo simpatični.
Takrat seveda nisva vedela kako mu je ime, zato sva ga na vsej poti klicala Floki, kot pač imenujeva vse nepoznane pse, ki se nama kdaj pa kdaj pridružijo na najinih poteh.
Bilo je zelo mrzlo in komaj smo se sproti greli, ko smo se počasi vzpenjali po zasneženih cestah navzgor.
Občasno je kazalo, da se bodo megle razkadile in oblaki le razmaknili, a se to ni zgodilo.
Vsaj za nekaj trenutkov pa smo občasno le videli, da modro nebo še obstaja.
V zapuščeni leseni hiški ob poti smo se malo ustavili za okrepčilo.
Vroč čaj in malica sta nama v tem mrazu še posebej prijala.
Tudi Taj je hvaležno pojedel vse, kar sva mu namenila. Glede na njegov
apetit je bil sposoben pojesti v hipu vse najine zaloge a to mu seveda
nisva omogočila.
Je pa pokazal, da je dobro vzgojen, saj si ni drznil stopiti v kočo,
ampak je pred vrati čakal na svoj delež malice in potrpežljivo čakal, kdaj se bova odpravila naprej.
Ko sva se malo pred mrakom vrnila na Pudgarsko, se je Taj od naju lepo poslovil nato pa veselo stekel okoli vogla k domači hiši.
Verjetno je šel gledat, kaj so mu domači pripravili za pojest, saj je bil prilično lačen in utrujen.
Kmalu se je prikazal gospodar samotne domačije in se pozanimal, če je bil njegov Taj z nama. Zelo ga je začudilo, ko sva povedala, da ga nisva vabila s seboj, saj še nikoli ni z nikomer zapustil hiše.
Midva se seveda temu nisva tako zelo čudila. Večkrat se namreč zgodi, da naju psi s
hribovskih kmetij spremljajo vsaj do roba domačega posestva. Toda
nobeden med njimi naju do zdaj ni spremljal ves dan. Vsi do zdaj so odnehali, ko
so ugotovili, da bo pot za njih preveč naporna.
Taj, najlepša ti hvala! Polepšal si nama zadnji dan v letu.
_________________________
Objave
