sobota, 08. januar 2011

Bezovec

Izhodišče: Šmartno ob Paki-Letuš-Bezovec in nazaj
Čas: 3h


Danes v soboto, 08.01.2011,  vreme je pač tako kot je. Vedno, vsak dan je primeren za nekaj in zato se je opravil en hiter jutranji skok na enega  od "hišnih" hribov ali gora in sicer na Bezovec na Dobrovljah - 857 m.


Bilo je 9 stopinj nad ničlo, pihal je južni veter in tako toplo vreme je seveda poskrbelo, da so se začeli odpirati prvi telohi.











Kljub teku, se nisem odrekla kratkemu postanku za digitaliziranje mirnih livad ob sotočju Pake in Savinje. Že sem si predstavljala, kod bo pognal iz zemlje čemaž, krompirjev regrat, veliki zvončki, trobentice in vijolice.


Proti sedlu pod vrhom Bezovca je prav lepo pihalo. Škoda je tega vetra. Mar bi pihal takrat, ko smo na jadranju.















Rutinski vzpon čez vrh, pa kratek spust proti lovski koči na mali planoti tik pod vrhom.















Pri koči je vse v redu in prav, bele breze so še vedno na svojih mestih in krasijo ambient s svojo belino.














Na tej nadmorski višini je tu pa tam kakšna zaplata snega, da ne bomo mislili, da je južni veter odnesel belo veselje in da zime več ne bo.




















Spust navzdol čez sedlo pa naprej čez drn in strn je vedno prijetno doživetje, pa naj bo sneg ali blato, vročina ali mraz.
















Čreta bo prišla na vrsto kdaj drugič; verjetno takrat , ko bom sklenila premirje z domačimi psi, ki budno pazijo na kmečka gospodarstva ob poti ali pa bom imela spremljevalca, ki se z njimi dovolj dobro razume. Čeravno se tako zelo razveselijo vsakega prišleka  (vsaj mislim si tako), pa sem zadnjič ob takem srečanju bližnje vrste vseeno jadrno odtekla proč.














Kljub teku čez drn in strn, še nisem bila tako strahovito blatna, da se ne bi upala nazaj v mestno(vaško) okolje. Celo več, steze so bile mehke, posute z iglicami ali listjem














Pot proti Letušu je vzorno označena, vsaj v vrhnjem delu.....potem pa se menda ne da več zgrešiti...




















Tudi ta prekrasen smrekov drevored je na poti.




















Ob stezi, pa se bo ob tako toplem vremenu že čez nekaj dni odprla čudovita bela preproga telohov, ki že pospešeno rastejo z bujnim zelenjem.




















Zaradi občudovanja telohov mi je uspelo, da sem v spodnjem delu Dobrovelj prepričljivo zgrešila gozdno stezo proti Letušu. Moj jutranji izlet sem tako morala nadaljevati kar po cesti. Ampak vse je za nekaj dobro; zaradi te prigode sem lahko fotografirala tole hišico iz daljnega leta 1791. Res je vzorno vzdrževana.






In še en nižinski pogled na drugo našo "hišno" goro - na Goro Oljko.














Pa ne,  da je pomlad v januarju že tu?
Mi pa doma še toooooooooooliko drv?


Pa saj vemo, da zima ne prizanaša; še bo mraz in sneg, takrat pa bodo na vrsti tudi drugi hribi.