Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 

Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 

Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.

Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.

 

 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.

V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 

ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 

Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.

 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 

da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.

Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.

 

 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 

burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 

kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode

 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.

V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 

Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 

Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 

pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 

Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 

V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.

 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 

Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 

Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.

Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 

ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.

Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.

Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.

V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 

vzpetino nad Starigradom.

Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.

Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 

ki je v zimskem času dolgo v senci.

 

V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.

Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________

 

 

Viška regata

Ladja: Sara, Elan 31 S

Posadka: Vlado, Milan, Breda in jaz

Nepričakovanemu vabilu na Viško regato se nisva mogla upreti, 

pa smo tako v petek startali izpred splitske rive.

Na startu ni bilo kaj prida vetra, pa tudi pričakovali ga nismo, glede na uradno vremensko napoved.

Hudo pomembno je, kje se nahajaš, ko poči startni strel. Šele po startu se izkaže, če si se prav odločil.

Kmalu smo vsi pokazali svoje genakerje ali druga posebna jadra za šibke vetrove.

Pa sploh ni zabavno, če jadro noče ubogat, kot se spodobi.

Včasih potrebuje malo daljše prepričevanje, da se odvije in zajame veter. 

Potem pa smo zajadrali kot se spodobi.

Dohitevali in prehitevali smo tudi večje jadrnice.

In pogled čez krmo je prijetnejši, ko bela jadra tekmecev postajajo vse manjša.

Pomembne finese pri uravnavanju jader še povečajo našo hitrost.

Zaradi korona krize je letošnja prva etapa vodila do Staregagrada na Hvaru. 

Sobota pa je bila dan počitka, ki se je prilegel, saj je bilo morje toplo in vreme odlično.

V bližnjem zalivu smo vrgli vršo in se lotili ribolova.

Tudi kopali in sončili smo se z veseljem, saj je voda imela dobrih dvajset stopinj.

Ko se je dan nagnil proti večeru, smo se odpravili nazaj v luko.

V nedeljo dopoldne smo startali z drugo etapo regate.

Ni bilo skoraj nič vetra, pa smo se morali dobro potrudit, 

da smo uspeli zapustit dolg starogradski zaliv.

Kmalu je bilo vetra dovolj, da smo lahko hitro napredovali proti splitskim vratom.

Ker moramo mornarji vedno dobro jest, je Breda že kuhala kosilo.

Pogled skozi okno in nagnjena jadrnica so ji potrjevali, da dobro jadramo.

Jadrali smo v orco, 

zato je bilo na palubi več dela z jadri in premeščanjem balasta.

V takih pogojih je tudi krmarjenje v užitek.

Ko je bil čas kosila, je krmiljenje prevzel avtopilot.

Bolj smo se bližali cilju, bolj je bilo napeto.

V splitskih vratih je za nekaj časa spet bilo manj vetra.

Kmalu je postalo jasno, da bomo dosegli zelo dober rezultat.

Regato smo zaključili zadovoljni.

Ko smo uspešno prišli skozi cilj in se privezali v matični luki,

se nam je zazdelo, da bi lahko vse skupaj trajalo še kakšen dan ali dva več

Pa naslednjič.

______________________

Jabuka 2019

Na letošnji regati Jabuka 2019 smo spet jadrali z jadrnico Sara ( Elan 31 S). 

Posadka je bila tokrat okrnjena, samo tričlanska: Vlado, Domen in jaz. 

Zaradi skrajno neugodnih vremenskih razmer smo startali šele v soboto zjutraj ob sedmi uri.

Jugo je bil na startu malo prizanesljivejši, pa tudi deževalo ni.

Spodnjo fotografijo je posnela Breda, ki nas je počakala v Vodicah.

Iz kokpita naše barke pa je moj fotoaparat imel večje težave zaradi nemirnega morja.

Zato prilagam še en Bredin kopenski posnetek starta.

Do Jabuke smo se prebijali skozi nevihte in razburkano morje, enkrat pa nas je nebo le nagradilo z nepopisno lepo mavrico, ki je dala upanje na boljše jadralne pogoje.

Ko smo obračali Jabuko, nam je bilo vreme tudi dovolj naklonjeno.

Potem pa v temi, megli in nalivih do cilja malo pred nedeljskim jutranjim svitom. 

Bo naslednje leto vreme kaj boljše? Bomo videli.

Z rezultatom in uvrstitvijo pa smo popolnoma zadovoljni:

http://regata-jabuka.com/index.php/en/results/17-jabuka-08-10-11-2019/17-jabuka-overall

___________________________

Od Krka do Ilovika, pa nazaj

Jesenski čas ponuja med drugim tudi prijetne dni za jadranje, 

ko se končajo dnevi glavne turistične sezone na Jadranu.

Zato sva bila vesela Ljuboševega povabila, da na morju skupaj preživimo nekaj dni.

Prvi dan smo pripluli do Punta in se vezali v tamkajšnji marini.

 Naslednji dan smo bili že na Iloviku. 

Noč je bila vremensko pestra. Sredi noči je pihal orkanski jugo z dežjem, 

ki se je v trenutku obrnil v močno burjo. Šele proti jutru smo mirno zaspali.

Zjutraj pa je bilo vse oprano, čisto, mirno in spokojno. 

Posadka je vestno opravila svoj jutranji ritual vključno s plavanjem, 

še preden se je utrujeni kapitan prebudil.

Naslednje dopoldanske urice pa smo družno preživeli na kopnem. 

Kapučino na rivi vedno prija.

Popoldne smo zajadrali proti Rabu vse dokler je bilo kaj vetra.

Pogled na staro mesto mi je še vedno lep, čeprav sem tukaj zelo domač.

Štirje mestni zvoniki so neme priče časa, ko je življenje tukaj potekalo bistveno drugače.

Privezali smo se na gradski rivi in obiskali naše najljubše lokacije v mestu. 

Tokrat smo imeli tudi prvo mirno noč.

Zadnji dan se je bilo potrebno vrniti do domače luke. V Mali Jani na Krku smo si privoščili še zadnje kopanje in sončenje, potem pa smo brez postankov vozili do cilja.

_________________