Prikaz objav z oznako Morske zgodbe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Morske zgodbe. Pokaži vse objave

ponedeljek, 19. oktober 2020

Viška regata

Ladja: Sara, Elan 31 S

Posadka: Vlado, Milan, Breda in jaz

Nepričakovanemu vabilu na Viško regato se nisva mogla upreti, 
pa smo tako v petek startali izpred splitske rive.
Na startu ni bilo kaj prida vetra, pa tudi pričakovali ga nismo, glede na uradno vremensko napoved.
Hudo pomembno je, kje se nahajaš, ko poči startni strel. Šele po startu se izkaže, če si se prav odločil.
Kmalu smo vsi pokazali svoje genakerje ali druga posebna jadra za šibke vetrove.
Pa sploh ni zabavno, če jadro noče ubogat, kot se spodobi.
Včasih potrebuje malo daljše prepričevanje, da se odvije in zajame veter. 
Potem pa smo zajadrali kot se spodobi.
Dohitevali in prehitevali smo tudi večje jadrnice.
In pogled čez krmo je prijetnejši, ko bela jadra tekmecev postajajo vse manjša.
Pomembne finese pri uravnavanju jader še povečajo našo hitrost.
Zaradi korona krize je letošnja prva etapa vodila do Staregagrada na Hvaru. 

Sobota pa je bila dan počitka, ki se je prilegel, saj je bilo morje toplo in vreme odlično.
V bližnjem zalivu smo vrgli vršo in se lotili ribolova.
Tudi kopali in sončili smo se z veseljem, saj je voda imela dobrih dvajset stopinj.
Ko se je dan nagnil proti večeru, smo se odpravili nazaj v luko.
V nedeljo dopoldne smo startali z drugo etapo regate.
Ni bilo skoraj nič vetra, pa smo se morali dobro potrudit, 
da smo uspeli zapustit dolg starogradski zaliv.
Kmalu je bilo vetra dovolj, da smo lahko hitro napredovali proti splitskim vratom.
Ker moramo mornarji vedno dobro jest, je Breda že kuhala kosilo.
Pogled skozi okno in nagnjena jadrnica so ji potrjevali, da dobro jadramo.
Jadrali smo v orco, 
zato je bilo na palubi več dela z jadri in premeščanjem balasta.
V takih pogojih je tudi krmarjenje v užitek.
Ko je bil čas kosila, je krmiljenje prevzel avtopilot.

Bolj smo se bližali cilju, bolj je bilo napeto.

V splitskih vratih je za nekaj časa spet bilo manj vetra.
Kmalu je postalo jasno, da bomo dosegli zelo dober rezultat.
Regato smo zaključili zadovoljni.
Ko smo uspešno prišli skozi cilj in se privezali v matični luki,
se nam je zazdelo, da bi lahko vse skupaj trajalo še kakšen dan ali dva več
Pa naslednjič.

______________________




nedelja, 10. november 2019

Jabuka 2019

Na letošnji regati Jabuka 2019 smo spet jadrali z jadrnico Sara ( Elan 31 S). 
Posadka je bila tokrat okrnjena, samo tričlanska: Vlado, Domen in jaz. 
Zaradi skrajno neugodnih vremenskih razmer smo startali šele v soboto zjutraj ob sedmi uri.
Jugo je bil na startu malo prizanesljivejši, pa tudi deževalo ni.
Spodnjo fotografijo je posnela Breda, ki nas je počakala v Vodicah.
Iz kokpita naše barke pa je moj fotoaparat imel večje težave zaradi nemirnega morja.
Zato prilagam še en Bredin kopenski posnetek starta.
Do Jabuke smo se prebijali skozi nevihte in razburkano morje, enkrat pa nas je nebo le nagradilo z nepopisno lepo mavrico, ki je dala upanje na boljše jadralne pogoje.
Ko smo obračali Jabuko, nam je bilo vreme tudi dovolj naklonjeno.
Potem pa v temi, megli in nalivih do cilja malo pred nedeljskim jutranjim svitom. 
Bo naslednje leto vreme kaj boljše? Bomo videli.

Z rezultatom in uvrstitvijo pa smo popolnoma zadovoljni:


___________________________



petek, 27. september 2019

Od Krka do Ilovika, pa nazaj

Jesenski čas ponuja med drugim tudi prijetne dni za jadranje, 
ko se končajo dnevi glavne turistične sezone na Jadranu.
Zato sva bila vesela Ljuboševega povabila, da na morju skupaj preživimo nekaj dni.
Prvi dan smo pripluli do Punta in se vezali v tamkajšnji marini.
 Naslednji dan smo bili že na Iloviku. 
Noč je bila vremensko pestra. Sredi noči je pihal orkanski jugo z dežjem, 
ki se je v trenutku obrnil v močno burjo. Šele proti jutru smo mirno zaspali.
Zjutraj pa je bilo vse oprano, čisto, mirno in spokojno. 
Posadka je vestno opravila svoj jutranji ritual vključno s plavanjem, 
še preden se je utrujeni kapitan prebudil.
Naslednje dopoldanske urice pa smo družno preživeli na kopnem. 
Kapučino na rivi vedno prija.
Popoldne smo zajadrali proti Rabu vse dokler je bilo kaj vetra.
Pogled na staro mesto mi je še vedno lep, čeprav sem tukaj zelo domač.
Štirje mestni zvoniki so neme priče časa, ko je življenje tukaj potekalo bistveno drugače.
Privezali smo se na gradski rivi in obiskali naše najljubše lokacije v mestu. 
Tokrat smo imeli tudi prvo mirno noč.
Zadnji dan se je bilo potrebno vrniti do domače luke. V Mali Jani na Krku smo si privoščili še zadnje kopanje in sončenje, potem pa smo brez postankov vozili do cilja.

_________________ 

sobota, 09. december 2017

XXX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Ilovik, Fažana, Sv. Ivan na pučini, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Franci, jaz
Termin : 6. - 9. 12. 2017

Težko je verjeti, da smo se letos zbrali v 
Vrsarju že na XXX - tem Predbožičnem jadranju!!!
Tudi tokrat smo tako kot lani iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, 
tako smo na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak.
Kot vedno, smo tudi tokrat startali v sredo zvečer in jutro nas je našlo na začetku Kvarnerja, 
kjer je začelo vetra primanjkovati. Naš genaker ni kaj dosti pomagal. 
Kljub temu smo v četrtek po enaindvajsetih urah napornega jadranja
 zadovoljni dosegli cilj prve etape - Ilovik.
Kmalu smo bili vsi varno privezani v luki in se urejali za skupno večerjo 
v edini gostilni na otoku, ki je odprta preko zime. 
Zelo smo bili zadovoljni z okusno pripravljeno hrano in prijaznostjo gostiteljev. 
Gotovo sem še pridemo!
Zgodnje jutro je nekatere na kratko pozdravilo z barvitim sončnim vzhodom, 
vendar smo vsi vedeli, da nas čaka naporna druga etapa nazaj čez Kvarner, 
saj je vremenska prognoza najavljala dež, močan jugozahodnik in visoke valove.
Torej Lebič in lebičada.
 Preden se je na našo željo predčasno odprla gostilna, za jutranjo kavico in okrepitev, 
je bilo še dovolj časa za pregled otoka, da bom na tekočem z novostmi.
Zima je na jadranskih otokih čas gradnje, adaptacij in raznih popravil in tudi tukaj potekajo takšne dejavnosti. Upam da bo otok ostal kljub razvoju še naprej prijazen navtikom kot do sedaj.
Kmalu po startu druge etape smo začutili moč morja. 
Ogromni valovi Lebiča, ki si nabirajo moč na vsem prostranem Jadranu, so nas prisilili, 
da nismo mogli jadrat v optimalnem kurzu. Močan veter in dež pa sta nam omogočila, 
da smo bili mokri od slane in sladke vode. 

V začetku je to zelo zoprna zadeva, potem pa se nekako navadiš 
in poskušaš uživat v pogledu na valove, ki si sledijo v znanem zaporedju. 
Najprej ogromen Ata val, pa obilna širokogrudna Mama, potem pa kup malo manjših nagajivih otrok, ki ti poredno skačejo za ovratnik, lezejo v škornje ali pa ti nenehno špricajo v obraz.
Kljub temu smo vsi dokaj hitro in brez večjih težav zaključili etapo zgodaj zvečer pred Fažano.
Ker tam ni bilo prostora, da bi prenočili, smo se odpravili nazaj do Pule 
in se privezali v ACI-jevi marini.
Sledilo je sušenje premočenih oblačil, počitek, večerja in druženje na pokritem delu pomola. 
Imeli smo veliko snovi za debate, zato smo se kasno odpravili spat.
 Zjutraj nas je v marini pričakal snežni vihar. Dež, sneg, veter, mraz. 
Nič nas ni mikala tretja etapa jadranja v takih razmerah, zato smo prelagali start do dvanajste ure, 
ko je prenehalo tudi deževati in se je skoraj zjasnilo.
Startali smo v kanalu nasproti Brionov in z zmerno burjo na desnih uzdah lepo prijadrali
 v cilj pri otoku Sveti Ivan pred Rovinjem.
 Sledil je le še povratek v domačo luko v Bunarini.
To pa je bilo lepo turistično jadranje z opazovanjem neviht v okolici 
in premlevanjem o dogodivščinah preteklih dni.
Privoščili smo si tudi obilo tople pijače in drugih telesnih okrepčil.
Vedno stečejo tudi pogovori o prihodnjih jadralskih načrtih. Veliko tega nas še mika,
 kar kaže na to, da bomo vsekakor jadrali dokler nam bodo razmere dopuščale.
Naredili smo celo en ,SELFI, da pokažemo da tudi to obvladamo, če je treba.


 In po facebook-u smo pozdravili naše jadralske kolege, ki so tokrat ostali doma.
Zadovoljni smo privezali barko nazaj v matično luko, kjer bo čakala do novega jadranja.


_______________________________
 Fotografije: Urška in jaz