Čas. okoli 5 ur
Tokrat se zapeljeva do meje najine statistične regije po žig, ki nama manjka z razširjene slovenske planinske transverzale. Čeprav sva na Lisci že bila nekajkrat.
Po markirani poti sva hitro na vrhu Lisce- 948 m, ni kaj za opisovat.
Na vrhu brije mrzel veter, trikrat zaokroživa okoli koče, da bi našla ta presneti žig.
Ja pa ja, končno ga najdeva. Varno je zaklenjen v mali sobici za steklenim oknom.
Samo gledava ga lahko.
Ni čudno, saj se stare dobre planinske koče spreminjajo v hotele in gostinske postojanke.
In te grdo gledajo, ko si pred kočo postrežeš s svojo malico.
Torej morava priti na Lisco še enkrat po žig, po možnosti čez vikend v nekorona času,
da bi lahko "uživala" z množico vikendašev, ki so prišli na nedeljsko kosilo.
Zakoračiva zopet navzdol proti Velikem Kozjem. Pokrajina je lepa, obarvana v jesenske barve.
Hitro sva mimo cerkvice sv. Lovrenca in nato se pot drži samo še navzgor.
Veliko Kozje - 986 m. Mrzel veter se tako zaganja v naju, da le na hitro pogledava naokrog.
Se pa velja potrudit sem gor, saj je razgled res odličen.
V ozadju prepoznava Kum, pa še kakšen hribček, na katerem sva v preteklosti že stala.
Prepoznava tudi Donačko goro in Boč.
Sledila je pot nazaj do cerkvice sv.Lovrenca, potem pa sva ubrala po svoji bližnjici do avta,
ki naju je zvesto čakal v slikoviti vasici Lisce.
______________________
Objave
