Velika in Mala Baba

Okrešelj-Savinjsko sedlo-Velika Baba-Mala Baba-Ledinski vrh-Okrešelj

V tem sobotnem jutru so bile gore nad Okrešljem osvetljene s soncem.

Zaradi takšnih pogledov in razgledov se splača vstati malo bolj zgodaj.

Na poti proti Savinjskemu sedlu nas je že lepo grelo sonce.














Najprej sva mislila, da bo tako kot včasih, da starši peljejo sina malo v hribe, ampak se je kar hitro izkazalo, da zdaj pa sin pelje starše na izlet v naše planine.
Na Savinjskem sedlu je bilo lepo sončno in razgledno, le v daljavi se je videlo, da se nekaj zelo počasi kuha glede prihodnjega vremena.









Pogled proti Babam. Izgledalo je, da so kar na dosegu roke, pa v praksi ni čisto tako.

Z ukrivljeno palico v roki,pohajam za tropom ovčic.....

Ukrivljeno palico smo pustili na vrhu Velike Babe......

Veter je res prignal oblake do nas, zato je malo zavetje na vrhu Velike Babe prišlo prav.

In nato spet najprej nazaj dol in potem tudi strmo navzgor proti Jezerskemu sedlu.

Vmes je sledil še hiter skok na Ledinski vrh.















Ledinski vrh z Babami v ozadju.

 Kaj moreš, če sam si utrujen popotnik......
  srce ti veleva , želi in ti ga ubogaš.

 

In nato samo še navzdol do Savinjskega sedla in Okrešlja.Vmes je bilo malo rosenja, malo spolzkih skal ampak vreme je prav lepo zdržalo. Vreme vedno je, samo mi nismo.

Tudi rožice so vedno.

Ojstrico so pokrli oblaki, tako kot nas, ko smo vstopili v dolino, ampak samo do naslednjič seveda.

Planinski dom na Okrešlju je bil nabito poln obiskovalcev, kar pa nas ni tako zelo presenetilo, saj do tja se povzpne množica izletnikov. Nekaterim je ravno Okrešelj vzbudil željo, da so se še večkrat povzpeli med hribe.

Presenetila pa nas je konjenica na poti do Rinke. Konjeniki niso razjahali in hodili ob konjih v strmem bregu, kakor smo videli v starih kavbojskih filmih. Prav lepo so jih konji nosili po kamniti poti do slapa Rinke.