Višinska razlika: 1530 m
Razmere: kopno; pot je ponekod malo ledena.
Naredilo se je petkovo jutro in lahko smo opazovali lepoto, ki jo ustvarjajo vlažne meglice v teh mrzlih dnevih.
Sleherna vejica na drevju je bila namreč polna lepih belih kristalov.
Mi pa smo tiho stopali po označeni poti proti Srednjemu vrhu in prav kmalu zapustili dolinsko meglo. Sneženih kristalov na drevju ni bilo več, jutranje sonce je bilo že tako toplo, da so v nahrbtnik romale rokavice, kape in vrhnja oblačila.
V takšnih dneh je pogled navzdol čudovit in prinaša nepopisno zadovoljstvo ob misli, da smo ubežali turobnemu dnevu v dolini.
Lubadar je povzročil veliko sečnjo smrekovega gozda in posledično polno novih razritih vlak, pa smo zato zgrešili že tako redke markacije in smo tavali nekaj časa v smeri navzgor - levo - desno v tako imenovanem Hudičevem borštu.
Sedaj tudi vem od kod mu tako ime.
Čez nekaj časa smo le ujeli pravo stezo za Srednji vrh ( 1853 m ) in se ob luštni kočici na Dolgih njivah prvič malo ustavili.
Ozračje je bilo na vrheh kristalno čisto in razgledi seveda nepozabni.
V daljavi nas je čakal naš cilj Storžič. Zaradi zamude pri iskanju prave poti smo bili malo skeptični
ali ga bomo sploh še danes dosegli, ker je svetli del dneva sedaj silno kratek.
Podroben pogled na Kočne in Grintavec je pokazal, da tudi tam ni obilice snega.
Na Srednjem vrhu je sledil obvezen podpis v vpisno knjigo. Danes smo bili edini tu gor.
Kaj delajo na Krvavcu, ni bilo težko ugotavljati. Smučišča so bila lepo umetno zasnežena.
Pohodna palica ni dolgo počivala, steza se je vila dalje gor in dol po osončenih planjavah in pomrzlih grapah do Malega Grintovca.
Nato zopet dol do Mačenskega sedla in zopet gor na Bašeljski vrh ( 1744 m ).
Še enkrat smo pogledali na našo najvišjo goro in že smo hodili dalje. 
S Bašeljskega prevala ( 1630 m ) pa je bilo potrebno samo še navzgor po čudovitem pobočju Storžiča.
Meglice v dolini so nam pričarale lepo kuliso ozadja.
Tik pod vrhom Storžiča si je nekdo postavil klopco, ravno prav obrnjeno proti dolini in zahodu sonca.
Proti vrhu je bilo samo še malo. Cilj bo dosežen!
Dolina pa še vedno v megli in nič ni kazalo, da se bo pred mrakom izgubila.
Na vrhu Storžiča ( 2132 m ) je bilo kamenje pokrito s tanko plastjo kvalitetne zemlje,
ki je verjetno nastala iz ovčjih in drugih živalskih kakcev neštetih predhodnih generacij.
Tudi sedaj je tukaj eno veliko stranišče, pa se sprašujem zakaj so eni vrhovi pokakani drugi pa niso?
Dobra tema za kakšen nov doktorat iz področja psihologije črednega nagona in klinične veterine.
Kavke so nas prišle pozdravit in seveda vljudno zaprosit za kak grižljaj. Dobile so samo jabolka ampak so jih z veseljem pozobale. Skorbuta seveda ne bodo imele, pa ne samo zaradi naših jabolk.
Čudovita toplota in sonček nad planinami je bil razlog, da se nam nikakor ni več mudilo navzdol.
Me prav zanima, komu bi se mudilo iz takšnih rajskih razmer?
Tole pa je pogled nazaj na našo prehojeno pot.
Na koncu desnega grebena se vidi tudi koča na Kališču, kamor nas bodo dalje nesle naše noge.
Sončni zahod smo počakali kar na Bašeljskem prevalu in se soglasno odločili, da bomo v dolini odšli šele v temi.
Res ni kazalo zamuditi čudovitih prizorov in igre svetlobe, ko se je sonce poslavljalo.
Odločitev je bila prava. Dolgo smo uživali v pogledih na igro svetlobe,
ki se je prelivala v vsem spektru toplih rdeče oranžnih odtenkov in barvala našo okolico.
Tudi pogled proti dolini ni bil več megleno mlečen ampak oranžno rumen. Veliko lepši je postal kot prej preko dneva.
Za dobro fotografijo se je včasih potrebno zelo potruditi, pa vseeno nimamo garancije, da bo fotografija res dovolj dobra.
Lahko pa na dobro fotografijo čakamo bolj udobno, na primer takole.
Oranžni odtenki sončnega zahoda so bili res povsod, tudi na zimskih rjavih travah.
Doline pa so se končno malo le prikazale iz meglic.
Nekaj kranjske dežele pa je še vedno ostalo v megli. Saj ni čudno.
Lahko noč soncu in dober večer temi. Čakala nas je vsaj še dve urna pot v dolino po neznanih stezah.
Kmalu so se v gozdu videle le tri čelne svetilke, ko smo z opreznim korakom po slabih dveh urah res prispeli točno do ceste,
kjer nas je čakal naš premražen avto. Bilo je lepo, zelo poučno in
nepozabno.
Objave
