Suho ruševje

Izhodišče: Ljubelj-Zelenica-krnica Suho ruševje-Žleb
Skupni čas hoje ter smuke do doline: 5 ur

Takole izgleda krnica Suho ruševje letos, ko je malo snega. V zimah kadar je snega dovolj je krnica popolnoma prekrita s snežno belino in idealna za smuko.

Nadela sva si smuči in ob 7h uri zjutraj pričela vzpon proti Zelenici. Že zjutraj je pihal močan severnik tako da je dvigoval sneg s severnega pobočja Begunjščice. Ampak ko so naju obsijali prvi jutranji sončni žarki in sva se segrela od hoje navkreber sva vedela, da se obeta zopet lep sončen dan.

Šla sva kar naravnost navzgor po strmi smučarski progi. Do koče na Zelenici sva okusila že vse tipe snega.
Napihane zamete sipkega snega in pomrznjene plošče. Seveda pa veter tudi ni ponehal. S stene Begunjščice je spihal manjše snežne plaziče.

Koča na Zelenici je obnovljena. Vendar sva jo pozabila slikati oziroma nisva bila preveč navdušena, da bi dajala roke ven iz toplih rokavic.

Za kočo sva zavila levo in ob manjšem smučišču hodila navzgor. Kmalu sva zapustila zeleniška smučišča in vstopila v krnico Suho ruševje.

In že je za nama spet en bolj strm breg.

Močan severni veter je risal krasne ornamente v snežena tla.

Vrh krnice je poimenovan za Žleb, 1916 m je visok in se nahaja med Vrtačo (levo) ter Palcem.

Seveda nama je pihalo ravno nasproti po dolini navzdol.

Proti Žlebu je bilo že tako vetrovno, da sem zaradi pogostih sunkov komaj stala pokonci. Manjkalo mi je ravno tistih dvajset kilogramov, ki so mojega moža varno stabilizirali v strmini.
Ampak razgledi so bili pa čudoviti. Nebo je bilo modro spihano od vetra  belina snega pa je prispevala k pravljičnemu vzdušju. Res pa je, da zaradi vetra nisva vztrajala na vrhu. Takoj ko so bile smučke pripravljene za spust, sva se spustila do malo bolj zaveternega mesta, kjer je še vedno pihalo, a bistveno bolj znosno.

Pogled po krnici navzdol z vrha je obetal lepo smuko, a videz je tokrat varal, ker se je kvaliteta snega spreminjala iz metra v meter - od poledenelih ploskev do meterskih zametov pršiča, ki so grozili požreti ne samo smučk ampak tudi smučarja.

V ozadju je Begunjščica. Nekateri so se kljub močnemu vetru odpravili tja gor.

Juhu. Sedaj pa zares navzdol. Zaradi pomanjkanja snega in močnega vetra  smuka za naju res ni bila ravno vrhunski užitek.Kljub temu nama je bilo dovolj lepo, da bi tako smuko vsekakor še ponovila.

Pobočje Vrtače je že od daleč kazalo velike ledene zaplate.

Levi strani krnice se reče Na možeh. Se opazi od kod ime.

Ob veliki skali sva si poiskala malo zavetja pred vetrom. Vroč čaj in malica naredijo razglede še lepše.

Do Zelenice je bilo potrebno prečkati še mali gozdiček. Steza se tukaj strmo spušča navzdol. Snega je premalo, da bi prekril kamenje in borovce, zato sva smuči začasno pripela na nahrbtnik in lepo peš odšla navzdol.

Ob sestopu sva opazila še vrh Stola s Prešernovo kočo.

To pa je vrh Vrtače, ki se dviguje na levi strani Suhega ruševja.

Močan veter na vrhu Begunjščice tokrat ni vabljiv ne za hribolazce. ne za smučarje, kaj šele jadralne padalce.

Opazila sva nekaj smučarjev, ki so se spustili po plazu z Begunjščice.

Ko je dovolj snega je smučanje s te krnice verjetno res krasno. Še zlasti zato, ker se smuka za konec konča na urejenem zeleniškem  smučišču, ki se ti zdi kot posladek na lepo preživet dan v naravi.